Page 96 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 96
V primežu medplemiških prerivanj
Ptuj je morda edino celinsko mesto na tleh današnje Slovenije, ki ima
kontinuiteto poselitve že vse od antike dalje. V roke salzburške cerkve je
prišel v 9. stoletju, kar je razvidno iz listine cesarja Otona II. leta 982,2 ko
je ta potrdil sicer ponarejeno darovnico Arnulfa Koroškega. Od tedaj dalje
je salzburški nadškof samostojno izvrševal upravo nad Ptujem. V času in-
vestiturnega boja je Ptuj hudo trpel tako zaradi samih spopadov med na-
sprotniki in pristaši cesarske oz. papeške strani kot zaradi okrepljenih ogr-
skih vpadov na obmejno področje. Ob povratku iz izgona se je zato salz-
burški nadškof Konrad I. (1106–1147) takoj lotil izgradnje oziroma obno-
ve več grajskih postojank, katerih glavna naloga je bila obramba pred Ogri.
Tako je med drugimi na novo zgradil ali obnovil gradove v Lipnici, Ptuju
in Brestanici/Rajhenburg.3
S tem dejanjem se tudi začne zgodovina Ptujskih ministerialov. Prvič
lahko namreč srečamo omenjenega Friderika (ime, ki je v družini nosilno
in ga najdemo v prav vsaki generaciji) z dodatkom Ptujski kmalu po letu
1130.4 Glede na to, da takoj ko se pojavijo z novim izvornim imenom, za-
sedajo eno vodilnih mest med salzburškimi ministeriali, je seveda jasno, da
so morali že pred tem imeti pomembno vlogo ter da domneva o novo for-
mirani dinastiji ni upravičena, temveč mora segati zgodovina te družine
gotovo še nazaj v preteklost. Posledično so zato zgodovinarji iskali gospo-
de Ptujske, seveda z drugim, prvotnejšim, izvornim imenom v starejših ob-
dobjih. Že Hans Pirchegger je opozoril na to, da je ime Friderik v 12. stole-
tju tako redko v vzhodnoalpskem prostoru, da omogoča spremljanje usode
družine po časovni lestvici nazaj.5
Kdo so bili torej predniki Ptujskih? Leta 1215 je Friderik III. Ptujski
označil salzburški grad Stein/Kamen v Labotski dolini za svoj (listina je
bila spisana »in castro meo Stein Lauent provincia«).6 Grad sam je bil sicer
ten und Gülten, Städte und Märkte, München 1962; John B. Freed, German Source Collec-
tions. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, v: Medieval Women and the Sources of Me-
dieval History, Athens Georgia 1990, 80–121; isti, Noble Bondsmen. Ministerial Marriages
in the Archdiocese of Salzburg, 1100–1343, New York 1995; Dušan Kos, Med gradom in mes-
tom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih nase-
lij do začetka 15. stoletja, Ljubljana 1994, 93, 94 (geslo Ptuj); isti, Vitez in grad. Vloga gradov
v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka
15. stoletja, Ljubljana 2005, 353–358.
982, maj 18, Tarent; objavljeno v: StUB I, št. 30, 36/37; regest v: Kos, Gradivo II, št. 473, 366.
O osebi in času nadškofa Konrada I.: H. Dopsch, Salzburg im Hochmittelalter; v: Geschichte
Salzburgs I, 254–273.
1132–1137; objavljeno v: SUB II, št. 154, 230, 231, in 1137, Breže; v: SUB II, št. 175, 258, 259.
Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, ZHVSt 42/1951, 4.
1215, september 12, Stein; objavljeno v: MDC IV, št. 1720, 80; Kos, Gradivo V, št. 240, 130.
Ptuj je morda edino celinsko mesto na tleh današnje Slovenije, ki ima
kontinuiteto poselitve že vse od antike dalje. V roke salzburške cerkve je
prišel v 9. stoletju, kar je razvidno iz listine cesarja Otona II. leta 982,2 ko
je ta potrdil sicer ponarejeno darovnico Arnulfa Koroškega. Od tedaj dalje
je salzburški nadškof samostojno izvrševal upravo nad Ptujem. V času in-
vestiturnega boja je Ptuj hudo trpel tako zaradi samih spopadov med na-
sprotniki in pristaši cesarske oz. papeške strani kot zaradi okrepljenih ogr-
skih vpadov na obmejno področje. Ob povratku iz izgona se je zato salz-
burški nadškof Konrad I. (1106–1147) takoj lotil izgradnje oziroma obno-
ve več grajskih postojank, katerih glavna naloga je bila obramba pred Ogri.
Tako je med drugimi na novo zgradil ali obnovil gradove v Lipnici, Ptuju
in Brestanici/Rajhenburg.3
S tem dejanjem se tudi začne zgodovina Ptujskih ministerialov. Prvič
lahko namreč srečamo omenjenega Friderika (ime, ki je v družini nosilno
in ga najdemo v prav vsaki generaciji) z dodatkom Ptujski kmalu po letu
1130.4 Glede na to, da takoj ko se pojavijo z novim izvornim imenom, za-
sedajo eno vodilnih mest med salzburškimi ministeriali, je seveda jasno, da
so morali že pred tem imeti pomembno vlogo ter da domneva o novo for-
mirani dinastiji ni upravičena, temveč mora segati zgodovina te družine
gotovo še nazaj v preteklost. Posledično so zato zgodovinarji iskali gospo-
de Ptujske, seveda z drugim, prvotnejšim, izvornim imenom v starejših ob-
dobjih. Že Hans Pirchegger je opozoril na to, da je ime Friderik v 12. stole-
tju tako redko v vzhodnoalpskem prostoru, da omogoča spremljanje usode
družine po časovni lestvici nazaj.5
Kdo so bili torej predniki Ptujskih? Leta 1215 je Friderik III. Ptujski
označil salzburški grad Stein/Kamen v Labotski dolini za svoj (listina je
bila spisana »in castro meo Stein Lauent provincia«).6 Grad sam je bil sicer
ten und Gülten, Städte und Märkte, München 1962; John B. Freed, German Source Collec-
tions. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, v: Medieval Women and the Sources of Me-
dieval History, Athens Georgia 1990, 80–121; isti, Noble Bondsmen. Ministerial Marriages
in the Archdiocese of Salzburg, 1100–1343, New York 1995; Dušan Kos, Med gradom in mes-
tom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih nase-
lij do začetka 15. stoletja, Ljubljana 1994, 93, 94 (geslo Ptuj); isti, Vitez in grad. Vloga gradov
v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka
15. stoletja, Ljubljana 2005, 353–358.
982, maj 18, Tarent; objavljeno v: StUB I, št. 30, 36/37; regest v: Kos, Gradivo II, št. 473, 366.
O osebi in času nadškofa Konrada I.: H. Dopsch, Salzburg im Hochmittelalter; v: Geschichte
Salzburgs I, 254–273.
1132–1137; objavljeno v: SUB II, št. 154, 230, 231, in 1137, Breže; v: SUB II, št. 175, 258, 259.
Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, ZHVSt 42/1951, 4.
1215, september 12, Stein; objavljeno v: MDC IV, št. 1720, 80; Kos, Gradivo V, št. 240, 130.
