Page 99 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 99
Prihod Ptujskih konec 12. in v 13. stoletju
1167, ko se Benediktin mož, Friderik II. Ptujski, omenja zadnjič, in 1178,19
ko je bil gotovo že pokojni. Poroka z Eppensteinci je logična poteza Ptuj-
skih, saj leži Eppenstein v Labotski dolini in je takšna poroka pomenila se-
veda korak k zaokrožitvi posesti. Da pa je Benedikta brez zadržkov podeli-
la za doto ukradene posesti in ne dela matičnih posesti, je le eden od mno-
gih dokazov, kako so družine pazile na svojo matično posest ter se trudile,
da je ta ostajala ves čas, kolikor je le bilo mogoče, nedotaknjena.
Drugič srečamo Benedikto vpleteno v romantično in napeto zgodbo o
ugrabitvi. Neki H. je pred letom 1177 ugrabil nečakinjo prošta Otona iz
Rotenbucha in Dobrle vesi in se nato odločil, da jo vrne za primerno od-
škodnino. Deklica je ostala nedotaknjena, saj se je dotični H. odločil, da jo
preda v roke svoji sorodnici, ženi »F. de Bettovve«, ki jo je čuvala in skrb-
no bdela nad njo. Benedikta (Ta je namreč žena Ptujskega) je v listini ozna-
čena kot »nobilis femina cognata eiusdem H.«, se pravi »plemenita gospa,
sorodnica« tega ugrabitelja.20 Kdo je bil ta H. in kako je bil odškodovan,
izvemo okoli leta 1179, ko je oglejski patriarh Ulrik II. (1161–1182) sveto-
val proštu Otonu, naj svojo nečakinjo (hčerko njegovega pokojnega brata)
preda v zakon njegovemu (patriarhovemu) vazalu, svobodnemu plemiču
Henriku de Villalta.21 Teza oz. rešitev Hansa Pircheggerja je nekoliko dru-
gačna: po njegovem je bil ta »H.« Herrand Wildonski štajerski ministeri-
al, problem sorodstva ministeriala in članice svobodne rodbine pa rešuje s
predpostavko, da ne gre za krvno sorodstvo, temveč da je bila mati Herran-
da Wildonskega iz rodbine Ptujskih.22 Ravno vprašanje Benediktinega iz-
vora pa je eno od pomembnejših tudi za razrešitev marsikaterega vprašanja,
1178, morda poletje; objavljeno v: StUB I, št. 559, 531 (k: 1174, c. junij); Kos, Gradivo IV, št.
613, 312 (»nobilis femina cognata eiusdem H., uxor quondam F. de Bettowe«).
Kos, Gradivo IV, št. 613, 312, datira v: 1178, morda poletje; StUB I, št. 559, 531, 532, datira v:
1174, junij.
1177; objavljeno v: MDC III, št. 1234, 467. Primerjaj tudi: 1178–1179; objavljeno v: MDC
III, št. 1238, 469, kjer je Henrik »de Uilalte« skupaj s svojim bratom Rantolfom označen
kot liber. Pismo prošta Otona je datirano v leto 1174, junij (StUB I, št. 559, 531), oz. 1178,
poletje (Kos, Gradivo IV, št. 613, 312). Intervencijo patriarha Ulrika II. pa datira MDC v čas
okoli 1177, zadnji možni datum pa je leto 1179, ko je prošt Oton umrl. Hans Pirchegger prav
tako datira proštovo pismo v leto 1178, kar bi pomenilo, da je morala intervencija patriarha
slediti zelo kmalu po končanju drame z ugrabitvijo, najkasneje v prvih mesecih leta 1179. V
februar 1179 najdemo datirano omenjeno listino tudi v: AÖG 21, 347. Tega meseca bi morala
tako oglejski patriarh kot tudi dobrolski prošt v Rim na cerkveni zbor, vendar se tega zbora ni
udeležil nobeden od njiju, kot zvemo iz proštovega pisma Rupertu, opatu v Tegernseeju (Kos,
Gradivo IV, št. 616, 314), tako da bi bilo povsem možno, da sta izkoristila te zimske dneve za
reševanje poročnih zapletov.
H. Pirchegger, Die Herren von Pettau, 8.
1167, ko se Benediktin mož, Friderik II. Ptujski, omenja zadnjič, in 1178,19
ko je bil gotovo že pokojni. Poroka z Eppensteinci je logična poteza Ptuj-
skih, saj leži Eppenstein v Labotski dolini in je takšna poroka pomenila se-
veda korak k zaokrožitvi posesti. Da pa je Benedikta brez zadržkov podeli-
la za doto ukradene posesti in ne dela matičnih posesti, je le eden od mno-
gih dokazov, kako so družine pazile na svojo matično posest ter se trudile,
da je ta ostajala ves čas, kolikor je le bilo mogoče, nedotaknjena.
Drugič srečamo Benedikto vpleteno v romantično in napeto zgodbo o
ugrabitvi. Neki H. je pred letom 1177 ugrabil nečakinjo prošta Otona iz
Rotenbucha in Dobrle vesi in se nato odločil, da jo vrne za primerno od-
škodnino. Deklica je ostala nedotaknjena, saj se je dotični H. odločil, da jo
preda v roke svoji sorodnici, ženi »F. de Bettovve«, ki jo je čuvala in skrb-
no bdela nad njo. Benedikta (Ta je namreč žena Ptujskega) je v listini ozna-
čena kot »nobilis femina cognata eiusdem H.«, se pravi »plemenita gospa,
sorodnica« tega ugrabitelja.20 Kdo je bil ta H. in kako je bil odškodovan,
izvemo okoli leta 1179, ko je oglejski patriarh Ulrik II. (1161–1182) sveto-
val proštu Otonu, naj svojo nečakinjo (hčerko njegovega pokojnega brata)
preda v zakon njegovemu (patriarhovemu) vazalu, svobodnemu plemiču
Henriku de Villalta.21 Teza oz. rešitev Hansa Pircheggerja je nekoliko dru-
gačna: po njegovem je bil ta »H.« Herrand Wildonski štajerski ministeri-
al, problem sorodstva ministeriala in članice svobodne rodbine pa rešuje s
predpostavko, da ne gre za krvno sorodstvo, temveč da je bila mati Herran-
da Wildonskega iz rodbine Ptujskih.22 Ravno vprašanje Benediktinega iz-
vora pa je eno od pomembnejših tudi za razrešitev marsikaterega vprašanja,
1178, morda poletje; objavljeno v: StUB I, št. 559, 531 (k: 1174, c. junij); Kos, Gradivo IV, št.
613, 312 (»nobilis femina cognata eiusdem H., uxor quondam F. de Bettowe«).
Kos, Gradivo IV, št. 613, 312, datira v: 1178, morda poletje; StUB I, št. 559, 531, 532, datira v:
1174, junij.
1177; objavljeno v: MDC III, št. 1234, 467. Primerjaj tudi: 1178–1179; objavljeno v: MDC
III, št. 1238, 469, kjer je Henrik »de Uilalte« skupaj s svojim bratom Rantolfom označen
kot liber. Pismo prošta Otona je datirano v leto 1174, junij (StUB I, št. 559, 531), oz. 1178,
poletje (Kos, Gradivo IV, št. 613, 312). Intervencijo patriarha Ulrika II. pa datira MDC v čas
okoli 1177, zadnji možni datum pa je leto 1179, ko je prošt Oton umrl. Hans Pirchegger prav
tako datira proštovo pismo v leto 1178, kar bi pomenilo, da je morala intervencija patriarha
slediti zelo kmalu po končanju drame z ugrabitvijo, najkasneje v prvih mesecih leta 1179. V
februar 1179 najdemo datirano omenjeno listino tudi v: AÖG 21, 347. Tega meseca bi morala
tako oglejski patriarh kot tudi dobrolski prošt v Rim na cerkveni zbor, vendar se tega zbora ni
udeležil nobeden od njiju, kot zvemo iz proštovega pisma Rupertu, opatu v Tegernseeju (Kos,
Gradivo IV, št. 616, 314), tako da bi bilo povsem možno, da sta izkoristila te zimske dneve za
reševanje poročnih zapletov.
H. Pirchegger, Die Herren von Pettau, 8.
