Page 98 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 98
V primežu medplemiških prerivanj
Naslednja omemba Friderika s Ptuja je šele iz leta 1153.13 Upoštevaje dej-
stvo, da ne najdemo Friderika v nadškofovem spremstvu, ko je ta med le-
toma 1139 in 1146 skoraj letno obiskoval Koroško in Štajersko,14 je najver-
jetnejša domneva, da je Friderik I. Ptujski umrl v svojih 30-tih letih in da
je bil njegov sin Friderik II., ki ga prvič najdemo omenjenega leta 1153, ta-
krat še mladoleten. Glede na to, da sta se bratranca Friderik II. Ptujski in
Friderik I. iz Deutschlandsberga potegovala za dediščino po svojem stricu
Godfreiu iz Wietinga, ki je svojo posest (ker sta ostala z ženo Adelo brez
otrok) zapustil samostanu v Admontu,15 smemo domnevati, da je bil Fri-
derik I. Ptujski poročen s sestro Godfreia Witinškega. Enako seveda velja
tudi za Friderika iz Deutschlandsberga. Oče slednjega, Poppo iz St. Ulri-
cha, je bil (kot kaže) mlajši sin v družini, ki se je preselil na področje Deut-
schlandsberga iz Chimgaua, torej iz Zgornje Bavarske.16 Prav možno je, da
je potrebno iskati povezave obeh družin, Ptujskih in Deutschlandsberških,
še v njihovi pradomovini Bavarski.
Vprašanje izvora Benedikte Ptujske in njene dediščine
Friderik II. Ptujski (1144–1174) je bil poročen z neko Benedikto, za ka-
tero vemo, da je bila plemenitega rodu. Poroka ministeriala s pripadnico
višjega sloja ni tako redka in jo lahko v 12. stoletju večkrat zasledimo.17 Be-
nedikto srečamo omenjeno v dveh listinah. Najprej izvemo, da je dala za
doto svoji hčeri (ko se je ta poročila z Lantfridom »de Eppenstein«) pet
hub pri Vrbnem pri Radljah, ki si jih je njen mož protipravno prisvojil in
jih je grofica Kunigunda iz Maribora podelila admontskemu samostanu.18
Ta protipravna podelitev posesti v doto se je morala zgoditi med letoma
1153, december 20, Lipnica; objavljeno v: SUB II, št. 305, 426–428. StUB I, št. 352, 341–343.
Primerjaj objavljene listine v: SUB II št.: 196, 199, 203, 204, 206, 218, 219, 220, 224, 225,
226, 229, 239, 240, 247.
1163, december 20, Breže; v: SUB II, št. 375, 523–525; StUB I, št. 472, 438 (k: januar 1);
MDC III, št. 1068, 399; Kos, Gradivo IV, št. 459, 231, in 460, 232; MDC III, št. 1068, 399,
in 1163, januar 1; v: MDC III, št. 1069, 400; StUB I, št. 472, 438, in št. 473, 439: Breže. Pri-
merjaj tudi: Jakob Wichner, Geschichte des Benediktiner Stiftes Admont 1, 141, 142. V to do-
gajanje so se vpletali tudi Dravsko/Šoštanjski, kot smo to spoznali ob predstavljanju njihovih
posesti na gori Zosen severno od Hüttenberga.
John B. Freed, German Source Collection, 90. Cerkev sv. Ulrika je v Frauenthalu, le 3 kilome-
tre vzhodno od Deutschlandsberga.
Glej predvsem John B. Freed, Noble Bondsmen, kjer se ukvarja ravno s takšnimi primeri.
Tudi: H. Dopsch, Die Länder und das Reich, Österreichische Geschichte 1122–1278, 285.
Okoli 1161, julij 20; objavljeno v: MDC III, št. 848/II, 332 (»Fridericus de Petouea V man-
sus apud Wurben iniuste nobis abstulit quos postea vidua eiusdem Benedicta nomine filie sue
in dotem dedit Lantfrido de Eppinstein copulate«.). StUB I, št. 244, 249, 250, datira v čas
okoli leta 1145, medtem ko Kos, Gradivo IV, št. 429, 215, datira enako kot MDC.
Naslednja omemba Friderika s Ptuja je šele iz leta 1153.13 Upoštevaje dej-
stvo, da ne najdemo Friderika v nadškofovem spremstvu, ko je ta med le-
toma 1139 in 1146 skoraj letno obiskoval Koroško in Štajersko,14 je najver-
jetnejša domneva, da je Friderik I. Ptujski umrl v svojih 30-tih letih in da
je bil njegov sin Friderik II., ki ga prvič najdemo omenjenega leta 1153, ta-
krat še mladoleten. Glede na to, da sta se bratranca Friderik II. Ptujski in
Friderik I. iz Deutschlandsberga potegovala za dediščino po svojem stricu
Godfreiu iz Wietinga, ki je svojo posest (ker sta ostala z ženo Adelo brez
otrok) zapustil samostanu v Admontu,15 smemo domnevati, da je bil Fri-
derik I. Ptujski poročen s sestro Godfreia Witinškega. Enako seveda velja
tudi za Friderika iz Deutschlandsberga. Oče slednjega, Poppo iz St. Ulri-
cha, je bil (kot kaže) mlajši sin v družini, ki se je preselil na področje Deut-
schlandsberga iz Chimgaua, torej iz Zgornje Bavarske.16 Prav možno je, da
je potrebno iskati povezave obeh družin, Ptujskih in Deutschlandsberških,
še v njihovi pradomovini Bavarski.
Vprašanje izvora Benedikte Ptujske in njene dediščine
Friderik II. Ptujski (1144–1174) je bil poročen z neko Benedikto, za ka-
tero vemo, da je bila plemenitega rodu. Poroka ministeriala s pripadnico
višjega sloja ni tako redka in jo lahko v 12. stoletju večkrat zasledimo.17 Be-
nedikto srečamo omenjeno v dveh listinah. Najprej izvemo, da je dala za
doto svoji hčeri (ko se je ta poročila z Lantfridom »de Eppenstein«) pet
hub pri Vrbnem pri Radljah, ki si jih je njen mož protipravno prisvojil in
jih je grofica Kunigunda iz Maribora podelila admontskemu samostanu.18
Ta protipravna podelitev posesti v doto se je morala zgoditi med letoma
1153, december 20, Lipnica; objavljeno v: SUB II, št. 305, 426–428. StUB I, št. 352, 341–343.
Primerjaj objavljene listine v: SUB II št.: 196, 199, 203, 204, 206, 218, 219, 220, 224, 225,
226, 229, 239, 240, 247.
1163, december 20, Breže; v: SUB II, št. 375, 523–525; StUB I, št. 472, 438 (k: januar 1);
MDC III, št. 1068, 399; Kos, Gradivo IV, št. 459, 231, in 460, 232; MDC III, št. 1068, 399,
in 1163, januar 1; v: MDC III, št. 1069, 400; StUB I, št. 472, 438, in št. 473, 439: Breže. Pri-
merjaj tudi: Jakob Wichner, Geschichte des Benediktiner Stiftes Admont 1, 141, 142. V to do-
gajanje so se vpletali tudi Dravsko/Šoštanjski, kot smo to spoznali ob predstavljanju njihovih
posesti na gori Zosen severno od Hüttenberga.
John B. Freed, German Source Collection, 90. Cerkev sv. Ulrika je v Frauenthalu, le 3 kilome-
tre vzhodno od Deutschlandsberga.
Glej predvsem John B. Freed, Noble Bondsmen, kjer se ukvarja ravno s takšnimi primeri.
Tudi: H. Dopsch, Die Länder und das Reich, Österreichische Geschichte 1122–1278, 285.
Okoli 1161, julij 20; objavljeno v: MDC III, št. 848/II, 332 (»Fridericus de Petouea V man-
sus apud Wurben iniuste nobis abstulit quos postea vidua eiusdem Benedicta nomine filie sue
in dotem dedit Lantfrido de Eppinstein copulate«.). StUB I, št. 244, 249, 250, datira v čas
okoli leta 1145, medtem ko Kos, Gradivo IV, št. 429, 215, datira enako kot MDC.
