Page 94 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 94
V primežu medplemiških prerivanj
podelitve arhidikonatskih pravic Gornjegrajskemu samostanu iz 15. avgu-
sta leta 1261, ko je patriarh Gregor prvič potrdil, da ima Gornjegrajski sa-
mostan pravico do arhidiakonatskih pravic nad faro v Škalah, tako kot je
to pred tem že imel v pilštanjski fari, ki jo je zamenjal s (takrat že bivšim)
škalskim župnikom Ortolfom.41
Vse do konca obstoja samostana so v škalski fari od inkorporacije da-
lje rezidirali gornjegrajski menihi. Zaradi toplega vrelca, ki je izviral v bli-
žini škalske cerkve, so si menihi tu uredili tudi infirmarij, v katerem so
oskrbovali bolne in starejše brate. Za obstoj tega infirmarija izvemo že leta
1275,42 o obstoju le-tega pa posredno govorijo tudi najstarejši ohranjeni ur-
barji škalske cerkve.43
Gornjegrajski samostan je torej opravljal arhidiakonatske pravice nad
gornjegrajsko, škalsko in braslovško prafaro, medtem ko so stiškemu samo-
stanu pripadle arhidiakonatske pravica nad šempetrsko prafaro. Pozabiti
ne smemo tudi, da je na področju Savinjske doline imel nekaj svojih pose-
sti tudi samostan iz Št. Pavla. Sam patriarh si je zadržal (kot je videti tudi iz
ustanovne listine Gornjegrajskega samostana) večje ozemlje za svojo lastno
uporabo, vendar lahko brez strahu zapišemo, da so ravno navedeni samo-
stani odigrali največjo vlogo pri izgradnji cerkvene mreže in nadaljnji du-
hovni oskrbi ljudi na obravnavanem področju.
1261, avgust 15, Čedad; objavljeno v: StUB IV, št. 47, 31, 32; Primerjaj še: I. Orožen, Das De-
kanat Schallthal, 8, 9, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 41.
I. Orožen, n. d. II/1, 57.
Glej Tone Ravnikar, Doslej neznani urbar fare sv. Jurija v Škalah iz leta 1605, ČZN NV 35
(1999), 3, 419 ss.
podelitve arhidikonatskih pravic Gornjegrajskemu samostanu iz 15. avgu-
sta leta 1261, ko je patriarh Gregor prvič potrdil, da ima Gornjegrajski sa-
mostan pravico do arhidiakonatskih pravic nad faro v Škalah, tako kot je
to pred tem že imel v pilštanjski fari, ki jo je zamenjal s (takrat že bivšim)
škalskim župnikom Ortolfom.41
Vse do konca obstoja samostana so v škalski fari od inkorporacije da-
lje rezidirali gornjegrajski menihi. Zaradi toplega vrelca, ki je izviral v bli-
žini škalske cerkve, so si menihi tu uredili tudi infirmarij, v katerem so
oskrbovali bolne in starejše brate. Za obstoj tega infirmarija izvemo že leta
1275,42 o obstoju le-tega pa posredno govorijo tudi najstarejši ohranjeni ur-
barji škalske cerkve.43
Gornjegrajski samostan je torej opravljal arhidiakonatske pravice nad
gornjegrajsko, škalsko in braslovško prafaro, medtem ko so stiškemu samo-
stanu pripadle arhidiakonatske pravica nad šempetrsko prafaro. Pozabiti
ne smemo tudi, da je na področju Savinjske doline imel nekaj svojih pose-
sti tudi samostan iz Št. Pavla. Sam patriarh si je zadržal (kot je videti tudi iz
ustanovne listine Gornjegrajskega samostana) večje ozemlje za svojo lastno
uporabo, vendar lahko brez strahu zapišemo, da so ravno navedeni samo-
stani odigrali največjo vlogo pri izgradnji cerkvene mreže in nadaljnji du-
hovni oskrbi ljudi na obravnavanem področju.
1261, avgust 15, Čedad; objavljeno v: StUB IV, št. 47, 31, 32; Primerjaj še: I. Orožen, Das De-
kanat Schallthal, 8, 9, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 41.
I. Orožen, n. d. II/1, 57.
Glej Tone Ravnikar, Doslej neznani urbar fare sv. Jurija v Škalah iz leta 1605, ČZN NV 35
(1999), 3, 419 ss.
