Page 102 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 102
V primežu medplemiških prerivanj
like družinske posesti, ki so jo pridobili še pred razcepitvijo v dve veji, to
je pred koncem 12. stoletja. To pa je čas, ko se v virih pojavlja Benedikta.
Hans Pirchegger nadalje opozarja na to, da je svobodni Oto von Machland
leta 1147 ustanovil avguštinski korarski samostan Waldhausen na Zgor-
njem Avstrijskem. Ta je med ostalim pridobil tudi cerkev sv. Mihaela z vso
ostalo dediščino Otona v Lungavu, z izjemo Lebensteina. Tako se je H.
Pircheggerju krog zaključil: St. Michael je bil leta 1147 posest Otona Mac-
hlandskega, leta 1244 pa je grad družinska posest Ptujskih. Logično je to-
rej sklepal, da spada Benedikta v družino Machlandskih, pri čemer pa se
H. Pirchegger ne more odločiti, ali je Otonova hči ali je hči katerega njego-
vih bratov: Walchuna (von Klamm), Bertholda ali Rudolfa; vendar se mu
zdi prvo najverjetneje že zaradi imena njenega sina Otona (Kunšperškega).
Hans Pirchegger še naprej nadaljuje dokazovanje in opozori na Walchu-
na, brata Walda/Waltfrida, ki je imel svoja posestva okoli kraja Rein bli-
zu Graza in ki se prvič pojavi leta 1096 v listini cesarja Henrika IV. za sa-
mostan v Št. Lambertu skupaj s svojim sorodnikom (nepos/nečak) Men-
gelhalmom (verjetno pripadnikom družine Višnjegorskih).33 Isti se nato
leta 1103 v listini koroškega vojvode za samostan v Št. Lambertu imenuje
kot »Walchun de Lungowi«. Istočasno pa poznamo tudi nekega Walchu-
na (ki sodi v družino Pergov), čigar brat Oto Machlandski je ustanovil av-
guštinski samostan Waldhausen. Tako je Pircheggerju logično, da je Walc-
hun Lungavski34 identičen z Walchunom Pergom in da je Benedikta, ki se
omenja leta 114735 kot »nobilis quedam matrona Benedicta nomine« (ko
je podarila za večni blagor duše pokojnega moža Konrada »de Sunelbur-
ch« svoj alod v Gratweinu pri Grazu samostanu Rein), iz rodbine Pergov
in da je Benedikta Ptujska dobila ime po njej.
Na to rešitev se je prvi odzval Ernst Klebel, ki se je v svojem delu o zgo-
dovini Lungaua seveda nujno srečal tudi s posestmi Ptujskih. Njegova reši-
tev se od Pircheggerjeve loči po končnem rezultatu, izhodišče pa je isto: za
rešitev vprašanja izvora Benedikte so pomembne posesti v Lungavu. Stri-
njata se tudi v tem, da moramo iskati izvor posesti Ptujskih v Lungavu še
pred razdelitvijo družine konec 12. stoletja. Pot, kako so prišli Ptujski do
1096, Verona; objavljeno v: StUB I, št. 88, 101, 102. J. Zahn smatra, da je listina ponarejena,
vendar je verjetno, da je za predlogo služila neka pristna listina. Mengelhalm Višnjegorski je
verjetno tisti, ki je leta 1136 skupaj s svojima bratoma Henrikom in Ditrikom izdal ustanov-
no listino za cistercijanski samostan Stična (Kos, Gradivo IV, št. 130, 79–81: 1136, po 24. sep-
tembru, Oglej; glej tudi: Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995, 47–58).
Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark I, 1934, 385, postavlja tudi trditev, da sta tako
Walchun Lungavski kot Waldo Reunski po materini strani iz rodbine Eppensteinskih.
Objavljeno v: StUB I, št. 172, 171–173. (J. Zahn datira listino v: 1136, Leibnitz/Lipnica.)
like družinske posesti, ki so jo pridobili še pred razcepitvijo v dve veji, to
je pred koncem 12. stoletja. To pa je čas, ko se v virih pojavlja Benedikta.
Hans Pirchegger nadalje opozarja na to, da je svobodni Oto von Machland
leta 1147 ustanovil avguštinski korarski samostan Waldhausen na Zgor-
njem Avstrijskem. Ta je med ostalim pridobil tudi cerkev sv. Mihaela z vso
ostalo dediščino Otona v Lungavu, z izjemo Lebensteina. Tako se je H.
Pircheggerju krog zaključil: St. Michael je bil leta 1147 posest Otona Mac-
hlandskega, leta 1244 pa je grad družinska posest Ptujskih. Logično je to-
rej sklepal, da spada Benedikta v družino Machlandskih, pri čemer pa se
H. Pirchegger ne more odločiti, ali je Otonova hči ali je hči katerega njego-
vih bratov: Walchuna (von Klamm), Bertholda ali Rudolfa; vendar se mu
zdi prvo najverjetneje že zaradi imena njenega sina Otona (Kunšperškega).
Hans Pirchegger še naprej nadaljuje dokazovanje in opozori na Walchu-
na, brata Walda/Waltfrida, ki je imel svoja posestva okoli kraja Rein bli-
zu Graza in ki se prvič pojavi leta 1096 v listini cesarja Henrika IV. za sa-
mostan v Št. Lambertu skupaj s svojim sorodnikom (nepos/nečak) Men-
gelhalmom (verjetno pripadnikom družine Višnjegorskih).33 Isti se nato
leta 1103 v listini koroškega vojvode za samostan v Št. Lambertu imenuje
kot »Walchun de Lungowi«. Istočasno pa poznamo tudi nekega Walchu-
na (ki sodi v družino Pergov), čigar brat Oto Machlandski je ustanovil av-
guštinski samostan Waldhausen. Tako je Pircheggerju logično, da je Walc-
hun Lungavski34 identičen z Walchunom Pergom in da je Benedikta, ki se
omenja leta 114735 kot »nobilis quedam matrona Benedicta nomine« (ko
je podarila za večni blagor duše pokojnega moža Konrada »de Sunelbur-
ch« svoj alod v Gratweinu pri Grazu samostanu Rein), iz rodbine Pergov
in da je Benedikta Ptujska dobila ime po njej.
Na to rešitev se je prvi odzval Ernst Klebel, ki se je v svojem delu o zgo-
dovini Lungaua seveda nujno srečal tudi s posestmi Ptujskih. Njegova reši-
tev se od Pircheggerjeve loči po končnem rezultatu, izhodišče pa je isto: za
rešitev vprašanja izvora Benedikte so pomembne posesti v Lungavu. Stri-
njata se tudi v tem, da moramo iskati izvor posesti Ptujskih v Lungavu še
pred razdelitvijo družine konec 12. stoletja. Pot, kako so prišli Ptujski do
1096, Verona; objavljeno v: StUB I, št. 88, 101, 102. J. Zahn smatra, da je listina ponarejena,
vendar je verjetno, da je za predlogo služila neka pristna listina. Mengelhalm Višnjegorski je
verjetno tisti, ki je leta 1136 skupaj s svojima bratoma Henrikom in Ditrikom izdal ustanov-
no listino za cistercijanski samostan Stična (Kos, Gradivo IV, št. 130, 79–81: 1136, po 24. sep-
tembru, Oglej; glej tudi: Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995, 47–58).
Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark I, 1934, 385, postavlja tudi trditev, da sta tako
Walchun Lungavski kot Waldo Reunski po materini strani iz rodbine Eppensteinskih.
Objavljeno v: StUB I, št. 172, 171–173. (J. Zahn datira listino v: 1136, Leibnitz/Lipnica.)
