Page 91 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 91
Izgradnja cerkvene mreže do 13. stoletja
Vrnimo se sedaj k našemu primarnemu izhodišču, nastanku prafarne
cerkve sv. Jurija v Škalah. Iz zapisanega sledi, da smemo upravičeno do-
mnevati, da je cerkev v Škalah nastala pred letom 1020, verjetno nekako na
prehodu iz 10. v 11. stoletje. Pri tem se spomnimo tudi na dopis škalskega
župnika Janeza Barbe, ki v svojem poročilu iz 22. julija 1808 pravi lavan-
tinskemu škofijskemu ordinariatu, da je škalska prafara prastara fara iz 10.
stoletja. Dalje poroča, da jo je ustanovil posestnik, ki je imel svojo posest
»Auf der Stiegen« (»Na stopnicah«) ter jo je, potem ko je prevzel katoli-
ško vero in umrl brez potomcev, zapustil za ustanovitev te fare. Njegova za-
puščina naj bi obsegala stavbo z zemljiščem, gozdove in nekaj podložnikov,
desetina, ki je pripadala tej fari, pa naj bi bila last oglejskega patriarha.30
Temu povsem nedokumentiranemu poročilu je seveda nemogoče brezpo-
gojno verjeti, vendar tudi posredni dokazi potrjujejo nastanek škalske pra-
fare na začetku 11. ali celo konec 10. stoletja, kar kaže, da navedeno izro-
čilo vsaj v osnovi temelji na resničnih podatkih. To bi seveda pomenilo, da
lahko škalsko cerkev v tem primeru štejemo med tiste, ki so nastale kot pr-
votno lastniške cerkve in so bile nato vpete v nastajajočo prafarno mrežo.
Povsem odprto ostaja vprašanje, katera posest je tista, na kateri je bi-
val skrivnostni ustanovitelj cerkve: ali je to kasnejša posest gospoščine Ša-
lek ali pa je to morda predhodnik gospoščine Turn v Škalah? Ob obravna-
vanju problematike najstarejše zgodovine gradu Šalek smo videli, da so Ša-
leški plemiči kot lastniško cerkev/kapelo ustanovili cerkev sv. Martina pri
Šaleku, pri kateri so še v 13. stoletju posedovali pravico do prezentacije du-
hovnika (»ius praesentandi«). Cerkev sv. Martina je svoj posebni status v
zgodovini ohranila še naprej in leta 126131 ni bila skupaj s škalsko faro in-
če z gotovostjo določiti meje. Posebej problematične se tako kažejo vzhodne meje podeljenega
področja, najverjetneje pa smemo domnevati, da je podeljeni okoliš obsegal okoliše kasnejših
(jožefinskih) župnij: Nova Cerkev, Vojnik in sv. Martin v Rožni Dolini; morda pa tudi po-
dročje župnij Dobrna, Strmec pri Dobrni in Sv. Jošt na Kozjaku, kot to domneva Ignaz Oro-
žen (Das Dekanat Neukirchen, 34). V ta okoliš pa je potrebno najverjetneje upravičeno šteti
tudi posest okoli gradu Reifenstein/Blagovna, o začetkih katerega je kar nekaj nejasnosti in
različnih interpretacij (prim: D. Kos, Med gradom in mestom, 60, 61, kjer povzame različne
možne rešitve in našteje tudi vso relevantno literaturo). Najverjetneje je podelitev iz leta 1025
obsegala približno tisto področje, ki je kasneje predstavljalo farni okoliš Nova Cerkev.
I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. Das Dekanat Schallthal, 3.
1261, junij 26, Udine; objavljeno v: StUB IV, št 39, 25, 26; I. Orožen, Das Dekanat Schallthal,
6–9. V kroniki škalske cerkve, ki jo danes hranijo v župnišču sv. Martina v Velenju, so ohra-
njeni prepisi vseh listin, ki se nanašajo na najzgodnejšo znano zgodovino cerkve. Med njimi je
tudi prepisanih pet listin, vezanih na inkorporacijo škalske fare Gornjegrajskemu samostanu
in na s tem aktom vezano zamenjavo škalske in pilštanjske fare. Tri med temi listinami naj-
demo objavljene tudi v StUB IV (1261, junij 26, Videm: StUB IV, št. 39, 25, 26; 1261, julij 8:
StUB IV, št. 40, 26; 1261, avgust 15, Čedad: StUB IV, št. 47, 31, 32); v štajerski zbirki listin pa
Vrnimo se sedaj k našemu primarnemu izhodišču, nastanku prafarne
cerkve sv. Jurija v Škalah. Iz zapisanega sledi, da smemo upravičeno do-
mnevati, da je cerkev v Škalah nastala pred letom 1020, verjetno nekako na
prehodu iz 10. v 11. stoletje. Pri tem se spomnimo tudi na dopis škalskega
župnika Janeza Barbe, ki v svojem poročilu iz 22. julija 1808 pravi lavan-
tinskemu škofijskemu ordinariatu, da je škalska prafara prastara fara iz 10.
stoletja. Dalje poroča, da jo je ustanovil posestnik, ki je imel svojo posest
»Auf der Stiegen« (»Na stopnicah«) ter jo je, potem ko je prevzel katoli-
ško vero in umrl brez potomcev, zapustil za ustanovitev te fare. Njegova za-
puščina naj bi obsegala stavbo z zemljiščem, gozdove in nekaj podložnikov,
desetina, ki je pripadala tej fari, pa naj bi bila last oglejskega patriarha.30
Temu povsem nedokumentiranemu poročilu je seveda nemogoče brezpo-
gojno verjeti, vendar tudi posredni dokazi potrjujejo nastanek škalske pra-
fare na začetku 11. ali celo konec 10. stoletja, kar kaže, da navedeno izro-
čilo vsaj v osnovi temelji na resničnih podatkih. To bi seveda pomenilo, da
lahko škalsko cerkev v tem primeru štejemo med tiste, ki so nastale kot pr-
votno lastniške cerkve in so bile nato vpete v nastajajočo prafarno mrežo.
Povsem odprto ostaja vprašanje, katera posest je tista, na kateri je bi-
val skrivnostni ustanovitelj cerkve: ali je to kasnejša posest gospoščine Ša-
lek ali pa je to morda predhodnik gospoščine Turn v Škalah? Ob obravna-
vanju problematike najstarejše zgodovine gradu Šalek smo videli, da so Ša-
leški plemiči kot lastniško cerkev/kapelo ustanovili cerkev sv. Martina pri
Šaleku, pri kateri so še v 13. stoletju posedovali pravico do prezentacije du-
hovnika (»ius praesentandi«). Cerkev sv. Martina je svoj posebni status v
zgodovini ohranila še naprej in leta 126131 ni bila skupaj s škalsko faro in-
če z gotovostjo določiti meje. Posebej problematične se tako kažejo vzhodne meje podeljenega
področja, najverjetneje pa smemo domnevati, da je podeljeni okoliš obsegal okoliše kasnejših
(jožefinskih) župnij: Nova Cerkev, Vojnik in sv. Martin v Rožni Dolini; morda pa tudi po-
dročje župnij Dobrna, Strmec pri Dobrni in Sv. Jošt na Kozjaku, kot to domneva Ignaz Oro-
žen (Das Dekanat Neukirchen, 34). V ta okoliš pa je potrebno najverjetneje upravičeno šteti
tudi posest okoli gradu Reifenstein/Blagovna, o začetkih katerega je kar nekaj nejasnosti in
različnih interpretacij (prim: D. Kos, Med gradom in mestom, 60, 61, kjer povzame različne
možne rešitve in našteje tudi vso relevantno literaturo). Najverjetneje je podelitev iz leta 1025
obsegala približno tisto področje, ki je kasneje predstavljalo farni okoliš Nova Cerkev.
I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant. Das Dekanat Schallthal, 3.
1261, junij 26, Udine; objavljeno v: StUB IV, št 39, 25, 26; I. Orožen, Das Dekanat Schallthal,
6–9. V kroniki škalske cerkve, ki jo danes hranijo v župnišču sv. Martina v Velenju, so ohra-
njeni prepisi vseh listin, ki se nanašajo na najzgodnejšo znano zgodovino cerkve. Med njimi je
tudi prepisanih pet listin, vezanih na inkorporacijo škalske fare Gornjegrajskemu samostanu
in na s tem aktom vezano zamenjavo škalske in pilštanjske fare. Tri med temi listinami naj-
demo objavljene tudi v StUB IV (1261, junij 26, Videm: StUB IV, št. 39, 25, 26; 1261, julij 8:
StUB IV, št. 40, 26; 1261, avgust 15, Čedad: StUB IV, št. 47, 31, 32); v štajerski zbirki listin pa
