Page 90 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 90
V primežu medplemiških prerivanj
člani njihovega vojaškega spremstva. Prav verjetno je, da se je nekdo iz dru-
žine bratov Friderika, Hartwiga, Wiganda in Seifrida Polzelskih udeležil
teh vojn, se spoznal z redom in pripomogel k njihovemu prihodu na podro-
čje Savinjske doline. To je še toliko verjetneje, ker so Friderik, Wigand in
Seifrid umrli brez naslednikov, zadnji med njimi, Hartwig, pa kot župnik
seveda na naslednike ni mogel misliti. Odločitev, da po grozečem izumr-
tju svoje rodbine in po izumrtju rodbine njegovih seniorjev pripelje v Pol-
zelo ivanovce, postane tako razumljiva in razložljiva poteza. Podelitve ime-
tja cerkvi ob grozeči mu smrti in še toliko bolj, če je hkrati grozilo tudi iz-
umrtje družine, je bila povsem logična in naravna poteza plemiča visokega
in poznega srednjega veka.
Na obravnavanem področju je nastala še ena pražupnija: cerkev sv. Ju-
rija v Škalah, ki pa svojih korenin najbrž vendarle nima v karolinški ure-
ditvi, temveč je nastala verjetno ob že omenjeni ureditvi župnijske mreže
na področju oglejske Štajerske konec 10. in v začetku 11. stoletja. Njen na-
stanek postavljamo v sam začetek tega obdobja, kar utemeljujemo z nasle-
dnjim: v soseščini škalske župnije je nastalo pražupnijsko središče tudi pri
Novi Cerkvi. Nastalo je na temelju ozemlja, ki ga je leta 1025 dobil v fevd
od kralja Konrada II. Viljem II., sin Heme Breže/Selške.27 Nastanek (pra)
fare je brez dvoma sledil kmalu po podelitvi ozemlja, ime Nova Cerkev pa
je župnija dobila gotovo zaradi tega, ker je bila mlajša od že obstoječih pra-
farnih ozemelj v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (ki je segalo vse do Vitanja),
v Škalah, Konjicah in Šempetru.28 Obseg prafare Nova Cerkev je bil v pri-
merjavi s sosednjimi, starejšimi prafarnimi središči, relativno majhen in ga
omejujejo meje, ki jih je zarisala že omenjena Konradova darovnica: »inter
fluenta Gopriunize, Chodinie et Ogauanie … sitos«. Prafarni okoliš Nova
Cerkev je torej obsegal področje, ležeče med rekami Koprivnico, Hudinjo
in Voglajno, ali drugače – področje okoli Nove Cerkve in Vojnika.29
di odhoda na križarsko vojno. Podelitev se ni smela izvršiti, preden nista umrla njegova mati
Gertruda in njegov očim Alberon iz Orta (StUB I, št. 696, 682, 1189, marec, Reichenhall;
glej tudi Viktor von Handel-Mazzetti, Waltenstein und Eppenberg, 57–59). Čeprav gre le za
posreden dokaz o povezanosti Ortov z gibanjem križarskih vojn, je gotovo tako le zaradi sta-
nja ohranjenih virov.
1025, maj 11, Bamberg; objavljeno v: StUB I, št. 43, 52; MDC I, št. 14, 52; regest v: Kos, Gra-
divo III, št. 68, 43, 44.
To možnost je predvidel že F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 98.
Natančna opredelitev področja, ki ga je imenovana podelitev zaobjela, ni mogoča, saj je ozna-
ka okoliša, ki ga podaja darovnica, zelo nerodna. Reka Hudinja se izliva v Voglajno na po-
dročju Čreta (danes del mesta Celje). Voglajna priteče v Celje natančno z vzhoda in se nato
(skupaj s Hudinjo) izlije v Savinjo, v katero pa se že pred tem izlije Koprivnica, ki teče v smeri
sever–jug zahodno od Celja. Se pravi, da vse tri reke ne tvorijo neke celote, ki bi ji bilo mogo-
člani njihovega vojaškega spremstva. Prav verjetno je, da se je nekdo iz dru-
žine bratov Friderika, Hartwiga, Wiganda in Seifrida Polzelskih udeležil
teh vojn, se spoznal z redom in pripomogel k njihovemu prihodu na podro-
čje Savinjske doline. To je še toliko verjetneje, ker so Friderik, Wigand in
Seifrid umrli brez naslednikov, zadnji med njimi, Hartwig, pa kot župnik
seveda na naslednike ni mogel misliti. Odločitev, da po grozečem izumr-
tju svoje rodbine in po izumrtju rodbine njegovih seniorjev pripelje v Pol-
zelo ivanovce, postane tako razumljiva in razložljiva poteza. Podelitve ime-
tja cerkvi ob grozeči mu smrti in še toliko bolj, če je hkrati grozilo tudi iz-
umrtje družine, je bila povsem logična in naravna poteza plemiča visokega
in poznega srednjega veka.
Na obravnavanem področju je nastala še ena pražupnija: cerkev sv. Ju-
rija v Škalah, ki pa svojih korenin najbrž vendarle nima v karolinški ure-
ditvi, temveč je nastala verjetno ob že omenjeni ureditvi župnijske mreže
na področju oglejske Štajerske konec 10. in v začetku 11. stoletja. Njen na-
stanek postavljamo v sam začetek tega obdobja, kar utemeljujemo z nasle-
dnjim: v soseščini škalske župnije je nastalo pražupnijsko središče tudi pri
Novi Cerkvi. Nastalo je na temelju ozemlja, ki ga je leta 1025 dobil v fevd
od kralja Konrada II. Viljem II., sin Heme Breže/Selške.27 Nastanek (pra)
fare je brez dvoma sledil kmalu po podelitvi ozemlja, ime Nova Cerkev pa
je župnija dobila gotovo zaradi tega, ker je bila mlajša od že obstoječih pra-
farnih ozemelj v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (ki je segalo vse do Vitanja),
v Škalah, Konjicah in Šempetru.28 Obseg prafare Nova Cerkev je bil v pri-
merjavi s sosednjimi, starejšimi prafarnimi središči, relativno majhen in ga
omejujejo meje, ki jih je zarisala že omenjena Konradova darovnica: »inter
fluenta Gopriunize, Chodinie et Ogauanie … sitos«. Prafarni okoliš Nova
Cerkev je torej obsegal področje, ležeče med rekami Koprivnico, Hudinjo
in Voglajno, ali drugače – področje okoli Nove Cerkve in Vojnika.29
di odhoda na križarsko vojno. Podelitev se ni smela izvršiti, preden nista umrla njegova mati
Gertruda in njegov očim Alberon iz Orta (StUB I, št. 696, 682, 1189, marec, Reichenhall;
glej tudi Viktor von Handel-Mazzetti, Waltenstein und Eppenberg, 57–59). Čeprav gre le za
posreden dokaz o povezanosti Ortov z gibanjem križarskih vojn, je gotovo tako le zaradi sta-
nja ohranjenih virov.
1025, maj 11, Bamberg; objavljeno v: StUB I, št. 43, 52; MDC I, št. 14, 52; regest v: Kos, Gra-
divo III, št. 68, 43, 44.
To možnost je predvidel že F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 98.
Natančna opredelitev področja, ki ga je imenovana podelitev zaobjela, ni mogoča, saj je ozna-
ka okoliša, ki ga podaja darovnica, zelo nerodna. Reka Hudinja se izliva v Voglajno na po-
dročju Čreta (danes del mesta Celje). Voglajna priteče v Celje natančno z vzhoda in se nato
(skupaj s Hudinjo) izlije v Savinjo, v katero pa se že pred tem izlije Koprivnica, ki teče v smeri
sever–jug zahodno od Celja. Se pravi, da vse tri reke ne tvorijo neke celote, ki bi ji bilo mogo-
