Page 86 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 86
V primežu medplemiških prerivanj
na njen simbolni in središčni pomen. Kontinuiteta prostora (ne tudi nujno
naselitve), uporabljenega za naselitev, ki sega v primeru Škal vsaj v čas an-
tike, pa vendarle daje vsaj določeno mero verjetnosti Kovačičevi domnevi.
Vse okoliščine kažejo, da je cerkvena organizacija oglejskega dela sloven-
skega ozemlja dobila trdnejše zgodovinske okvire šele po umiku Madžarov
v drugi polovici 10. in v 11. stoletju. Njen temelj tvorijo t. i. pražupnije.4
S tem pojmom označujemo določeno cerkveno ozemeljsko enoto, s sredi-
ščem pri cerkvi, s krstno in pogrebno pravico, in sicer na ozemlju, ki ga po-
prej ni zajemala kakšna že obstoječa župnija. Prafarna organizacija je nasta-
la iz dveh tipov (po nastanku) cerkva: t. i. lastniških cerkva in cerkva, ki jih
je ustanovil sam cerkveni gospod (oglejski patriarh oz. salzburški nadškof).
Oba tipa cerkva se ločita po tem, komu pripadajo vse kanonične pravice pri
cerkvi. Pri cerkvenih ustanovah je imel patriarh pravico tako do prezenta-
cije duhovnika (»ius praesentandi«) kot do njegove potrditve (»ius con-
firmandi«), medtem ko je zaščita svetnega ozemlja cerkve pripadla zemlji-
škemu gospodu (pravica do odvetništva – »ius advocaturae«). Nasploh pa
je potrebno zapisati, da je večina cerkva na slovenskih tleh nastala iz prvo-
tno lastniških cerkva5 oz. da je ta tip cerkva po svojem nastanku (poleg mi-
sijonskih središč) prvoten. Jože Mlinarič še ugotavlja, da je na ozemlju Šta-
jerske med Dravo in Savo prišlo do dokončne organizacije župnijske mreže
pod patriarhom Poponom (1019–1042).6
Iz starih misijonskih središč so ob reorganizaciji v t. i. »pomadžarskem
obdobju« nastala pražupnijska središča, katerim so se nato pridružile še
nove pražupnijske cerkve. Za braslovško cerkev Marijinega vnebovzetja je
zelo verjetno, da je nastala še v predmadžarskem času, kar Janez Höfler
sklepa po patrociniju in relativno velikem obsegu, ki ga je ta pražupnija
imela. Temu se pridružujejo tudi umetnostnozgodovinske najdbe, ko so
ob obnovi cerkve pod recentnimi ometi odkrili ostanke stare, nedvomno
še predromanske cerkve, ki jo v ta čas datirajo značilna ohranjena okna in
gradnja stene. Ni pa povsem jasno, ali je prvotno gradnjo mogoče datira-
ti še v karolinški čas, k čemur se nagiba Ivan Stopar, ali pa gre morda ven-
darle za gradnjo iz časa Otonov, se pravi za drugo polovico 10. stoletja.7 Če
smo pri pražupnijah v Gornjem Gradu in Šempetru ugotavljali, da gre naj-
Primerjaj tudi geslo Pfarrei, Pfarrorganisation in podgeslo Urpfarren, Landpfarreien v: Lexi-
kon des Mittelalters VI, Verlag J. B. Metzler, 1999, stolpiči 2021–2024.
J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem, 68.
N. d., 71.
Ivan Stopar, Karolinška arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1987, posebej 11–25. Njemu
nasproti: J. Curk, Ocena Ivan Stopar, Karolinška arhitektura na Slovenskem, ČZN NV 25
(1989), 122.
na njen simbolni in središčni pomen. Kontinuiteta prostora (ne tudi nujno
naselitve), uporabljenega za naselitev, ki sega v primeru Škal vsaj v čas an-
tike, pa vendarle daje vsaj določeno mero verjetnosti Kovačičevi domnevi.
Vse okoliščine kažejo, da je cerkvena organizacija oglejskega dela sloven-
skega ozemlja dobila trdnejše zgodovinske okvire šele po umiku Madžarov
v drugi polovici 10. in v 11. stoletju. Njen temelj tvorijo t. i. pražupnije.4
S tem pojmom označujemo določeno cerkveno ozemeljsko enoto, s sredi-
ščem pri cerkvi, s krstno in pogrebno pravico, in sicer na ozemlju, ki ga po-
prej ni zajemala kakšna že obstoječa župnija. Prafarna organizacija je nasta-
la iz dveh tipov (po nastanku) cerkva: t. i. lastniških cerkva in cerkva, ki jih
je ustanovil sam cerkveni gospod (oglejski patriarh oz. salzburški nadškof).
Oba tipa cerkva se ločita po tem, komu pripadajo vse kanonične pravice pri
cerkvi. Pri cerkvenih ustanovah je imel patriarh pravico tako do prezenta-
cije duhovnika (»ius praesentandi«) kot do njegove potrditve (»ius con-
firmandi«), medtem ko je zaščita svetnega ozemlja cerkve pripadla zemlji-
škemu gospodu (pravica do odvetništva – »ius advocaturae«). Nasploh pa
je potrebno zapisati, da je večina cerkva na slovenskih tleh nastala iz prvo-
tno lastniških cerkva5 oz. da je ta tip cerkva po svojem nastanku (poleg mi-
sijonskih središč) prvoten. Jože Mlinarič še ugotavlja, da je na ozemlju Šta-
jerske med Dravo in Savo prišlo do dokončne organizacije župnijske mreže
pod patriarhom Poponom (1019–1042).6
Iz starih misijonskih središč so ob reorganizaciji v t. i. »pomadžarskem
obdobju« nastala pražupnijska središča, katerim so se nato pridružile še
nove pražupnijske cerkve. Za braslovško cerkev Marijinega vnebovzetja je
zelo verjetno, da je nastala še v predmadžarskem času, kar Janez Höfler
sklepa po patrociniju in relativno velikem obsegu, ki ga je ta pražupnija
imela. Temu se pridružujejo tudi umetnostnozgodovinske najdbe, ko so
ob obnovi cerkve pod recentnimi ometi odkrili ostanke stare, nedvomno
še predromanske cerkve, ki jo v ta čas datirajo značilna ohranjena okna in
gradnja stene. Ni pa povsem jasno, ali je prvotno gradnjo mogoče datira-
ti še v karolinški čas, k čemur se nagiba Ivan Stopar, ali pa gre morda ven-
darle za gradnjo iz časa Otonov, se pravi za drugo polovico 10. stoletja.7 Če
smo pri pražupnijah v Gornjem Gradu in Šempetru ugotavljali, da gre naj-
Primerjaj tudi geslo Pfarrei, Pfarrorganisation in podgeslo Urpfarren, Landpfarreien v: Lexi-
kon des Mittelalters VI, Verlag J. B. Metzler, 1999, stolpiči 2021–2024.
J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem, 68.
N. d., 71.
Ivan Stopar, Karolinška arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1987, posebej 11–25. Njemu
nasproti: J. Curk, Ocena Ivan Stopar, Karolinška arhitektura na Slovenskem, ČZN NV 25
(1989), 122.
