Page 88 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 88
V primežu medplemiških prerivanj
Šempetrsko faro je oglejski patriarh Gregor leta 1256 inkorporiral sti-
škemu samostanu.10 Pri tej inkorporaciji so bile izvzete fare Celje, Gotovlje,
Polzela in Sv. Andraž nad Polzelo. To je znak, da so se imenovane fare do
takrat že osamosvojile in se izločile iz matične prafare. F. Kovačič pripisuje
zasluge za to osamosvojitev predvsem delovanju mogočnih plemiških rod-
bin, ki so dosegle na svojih posestvih relativno samostojnost župnikov oz.
vikarjev.11 Osamosvojitev celjske fare pripisuje tako delovanju grofov Vov-
brških, Gotovelj gospodom Žovneškim, ki so bili cerkveni odvetniki vse
do izumrtja, Polzele in Sv. Andraža pa Ortom.12 Andraška fara je bila prav-
zaprav polzelska podružnica, ki pa je imela v njenem okviru poseben sta-
tus, kar potrjuje tudi podatek o imenovanju Sv. Andraža kot župnije v po-
ročilu iz leta 1646.13
Polzelska fara je prešla konec 13. stoletja v roke ivanovcev, malteškega
viteškega reda.14 Kot taka se prvič omenja leta 1323.15 Posredna omem-
ba komende na Polzeli pa je še nekaj starejša in se časovno povsem uje-
ma z domnevnim izumrtjem gospodov iz Polzele, katerim se pripisujejo
zasluge, da so ta meniški red pripeljali v Savinjsko dolino. Prvič se ome-
nja brat Werner, komtur pri Sv. Petru in na Polzeli v listini, ki je nasta-
la leta 1297 ali 1298.16 Malteške viteze oz. ivanovce je pripeljal v Polze-
lo savinjski arhidiakon in polzelski župnik Hartwig, ki je bil med letoma
1269 in 1286 tudi lastnik gradu. Omenjeni Hartwig je bil, kot domneva
Dušan Kos, brat Polzelskega viteza Friderika.17 Tega Friderika Polzelskega
1256, marec 27, Lateran; objavljeno v: StUB III, št. 194, 278, 279. Tudi: I. Orožen, Das De-
kanat Cilli, 346. Primerjaj tudi listino: cca. 1260; objavljeno v: StUB IV, št. 22, 16, v kateri je
patriarh Gregor potrdil inkorporacijo Šempetrske (»sancti Petri in Saanthal«) in Žalske fare
(»parochiam sancti Nicolai in Saxenfeld«) Stiškemu samostanu. Žalska fara sv. Nikolaja je
dobila do leta 1260 že poseben status v okviru starega prafarnega okoliša, zaradi česar je bilo
potrebno posebej poudariti, da je bila inkorporirana skupaj z matično šempetrsko faro.
F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 95.
Več o vprašanju Polzele, polzelskih vitezov in tudi o času prihoda v poglavju, posvečenem go-
spodom iz Orta.
Cit. po: F. Kovačič, n. d., 95.
O malteški komendi na Polzeli glej: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli, Kronika
1980/28, 3, 161–171.
Davčni seznam iz leta 1323 za savinjski arhidiakonat navaja tudi »commendarius domus in
Hartenstain /Helenstein, to je Polzela/ ordinis Hospitalis marc. media«); cit. po: I. Orožen,
Das Archidiakonat Saunien, Celje 1880, 3. Prim. tudi: H. Pirchegger, Die Untersteiermark,
184.
Jože Mlinarič, Malteški red na Slovenskem, v: Glavarjev simpozij v Rimu, Celje 1999, 22, kjer
navaja do takrat nepoznano listino, ki jo hrani Osrednji državni arhiv v Pragi.
D. Kos, Med gradom in mestom, 92.
Šempetrsko faro je oglejski patriarh Gregor leta 1256 inkorporiral sti-
škemu samostanu.10 Pri tej inkorporaciji so bile izvzete fare Celje, Gotovlje,
Polzela in Sv. Andraž nad Polzelo. To je znak, da so se imenovane fare do
takrat že osamosvojile in se izločile iz matične prafare. F. Kovačič pripisuje
zasluge za to osamosvojitev predvsem delovanju mogočnih plemiških rod-
bin, ki so dosegle na svojih posestvih relativno samostojnost župnikov oz.
vikarjev.11 Osamosvojitev celjske fare pripisuje tako delovanju grofov Vov-
brških, Gotovelj gospodom Žovneškim, ki so bili cerkveni odvetniki vse
do izumrtja, Polzele in Sv. Andraža pa Ortom.12 Andraška fara je bila prav-
zaprav polzelska podružnica, ki pa je imela v njenem okviru poseben sta-
tus, kar potrjuje tudi podatek o imenovanju Sv. Andraža kot župnije v po-
ročilu iz leta 1646.13
Polzelska fara je prešla konec 13. stoletja v roke ivanovcev, malteškega
viteškega reda.14 Kot taka se prvič omenja leta 1323.15 Posredna omem-
ba komende na Polzeli pa je še nekaj starejša in se časovno povsem uje-
ma z domnevnim izumrtjem gospodov iz Polzele, katerim se pripisujejo
zasluge, da so ta meniški red pripeljali v Savinjsko dolino. Prvič se ome-
nja brat Werner, komtur pri Sv. Petru in na Polzeli v listini, ki je nasta-
la leta 1297 ali 1298.16 Malteške viteze oz. ivanovce je pripeljal v Polze-
lo savinjski arhidiakon in polzelski župnik Hartwig, ki je bil med letoma
1269 in 1286 tudi lastnik gradu. Omenjeni Hartwig je bil, kot domneva
Dušan Kos, brat Polzelskega viteza Friderika.17 Tega Friderika Polzelskega
1256, marec 27, Lateran; objavljeno v: StUB III, št. 194, 278, 279. Tudi: I. Orožen, Das De-
kanat Cilli, 346. Primerjaj tudi listino: cca. 1260; objavljeno v: StUB IV, št. 22, 16, v kateri je
patriarh Gregor potrdil inkorporacijo Šempetrske (»sancti Petri in Saanthal«) in Žalske fare
(»parochiam sancti Nicolai in Saxenfeld«) Stiškemu samostanu. Žalska fara sv. Nikolaja je
dobila do leta 1260 že poseben status v okviru starega prafarnega okoliša, zaradi česar je bilo
potrebno posebej poudariti, da je bila inkorporirana skupaj z matično šempetrsko faro.
F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 95.
Več o vprašanju Polzele, polzelskih vitezov in tudi o času prihoda v poglavju, posvečenem go-
spodom iz Orta.
Cit. po: F. Kovačič, n. d., 95.
O malteški komendi na Polzeli glej: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Polzeli, Kronika
1980/28, 3, 161–171.
Davčni seznam iz leta 1323 za savinjski arhidiakonat navaja tudi »commendarius domus in
Hartenstain /Helenstein, to je Polzela/ ordinis Hospitalis marc. media«); cit. po: I. Orožen,
Das Archidiakonat Saunien, Celje 1880, 3. Prim. tudi: H. Pirchegger, Die Untersteiermark,
184.
Jože Mlinarič, Malteški red na Slovenskem, v: Glavarjev simpozij v Rimu, Celje 1999, 22, kjer
navaja do takrat nepoznano listino, ki jo hrani Osrednji državni arhiv v Pragi.
D. Kos, Med gradom in mestom, 92.
