Page 85 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 85
Izgradnja cerkvene mreže do 13. stoletja
et Carantanorum),2 bolje dokumentirana,
kar pa ne pomeni, da Oglej ni bil dejaven na
svojem delu Karantanije. Posebej se je dejav-
nost in vpliv Ogleja okrepila na prelomu 8.
v 9. stoletje v času patriarha Pavlina (786–
802). Na področju južno od Drave, se pravi
na oglejskem vplivnem območju, je potreb-
no iskati najstarejše cerkve v okviru morebi-
tnih misijonskih postaj iz karolinških časov
na stari rimski poti iz severne Italije proti Pa-
noniji. Pri tem mislimo predvsem na dve ta-
kšni postaji: sv. Peter pri Ljubljani in Šempe-
ter v Savinjski dolini, ki imata obe tipični ka-
rolinški patrocinij. V naslednjem obdobju,
to je v prvi polovici 9. stoletja, pa je Oglej na-
daljeval izgradnjo svojih misijonskih postaj,
med katerimi je potrebno poudariti pred-
vsem prafarno cerkev sv. Mohorja in Fortu-
nata v Gornjem Gradu, kjer tudi izbira pa-
trocinija (oglejskih legendarnih mučencev
sv. Mohorja in sv. Fortunata) kaže na oglej-
ski vpliv pri ustanovitvi. Ob napadu Madža-
rov se je stara karolinška organizacija sesula,
vendar lahko slutimo v župnijah sv. Petra v
Savinjski dolini, sv. Mohorja in Fortunata v
Gornjem Gradu (morda tudi pri prafari Ma-
rijinega vnebovzetja v Braslovčah, o čemer
bo več besed v nadaljnjem besedilu) in sv.
Martina v Šmartnem pri Slovenj Gradcu še
ostanek te ureditve. Fran Kovačič domneva,
da je tudi škalska prafara naslednica karolin-
ške misijonske postaje, vendar je to vsaj glede
na dostopne vire težje dokazljivo.3 Že v uvo-
du pa smo opozorili na osrednjo lego škalske
prafarne cerkve v šaleškem prostoru ter tudi
Milko Kos, Razprave Znanstvenega društva v Ljublja-
ni 11/5, Ljubljana 1936. Slovenski prevod, delo Kajeta-
na Gantarja, je najti v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 7
(1985), 15–27.
F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 98.
et Carantanorum),2 bolje dokumentirana,
kar pa ne pomeni, da Oglej ni bil dejaven na
svojem delu Karantanije. Posebej se je dejav-
nost in vpliv Ogleja okrepila na prelomu 8.
v 9. stoletje v času patriarha Pavlina (786–
802). Na področju južno od Drave, se pravi
na oglejskem vplivnem območju, je potreb-
no iskati najstarejše cerkve v okviru morebi-
tnih misijonskih postaj iz karolinških časov
na stari rimski poti iz severne Italije proti Pa-
noniji. Pri tem mislimo predvsem na dve ta-
kšni postaji: sv. Peter pri Ljubljani in Šempe-
ter v Savinjski dolini, ki imata obe tipični ka-
rolinški patrocinij. V naslednjem obdobju,
to je v prvi polovici 9. stoletja, pa je Oglej na-
daljeval izgradnjo svojih misijonskih postaj,
med katerimi je potrebno poudariti pred-
vsem prafarno cerkev sv. Mohorja in Fortu-
nata v Gornjem Gradu, kjer tudi izbira pa-
trocinija (oglejskih legendarnih mučencev
sv. Mohorja in sv. Fortunata) kaže na oglej-
ski vpliv pri ustanovitvi. Ob napadu Madža-
rov se je stara karolinška organizacija sesula,
vendar lahko slutimo v župnijah sv. Petra v
Savinjski dolini, sv. Mohorja in Fortunata v
Gornjem Gradu (morda tudi pri prafari Ma-
rijinega vnebovzetja v Braslovčah, o čemer
bo več besed v nadaljnjem besedilu) in sv.
Martina v Šmartnem pri Slovenj Gradcu še
ostanek te ureditve. Fran Kovačič domneva,
da je tudi škalska prafara naslednica karolin-
ške misijonske postaje, vendar je to vsaj glede
na dostopne vire težje dokazljivo.3 Že v uvo-
du pa smo opozorili na osrednjo lego škalske
prafarne cerkve v šaleškem prostoru ter tudi
Milko Kos, Razprave Znanstvenega društva v Ljublja-
ni 11/5, Ljubljana 1936. Slovenski prevod, delo Kajeta-
na Gantarja, je najti v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 7
(1985), 15–27.
F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, 98.
