Page 34 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 34
V primežu medplemiških prerivanj
verodostojnost podatka o 500 samostanu podeljenih podložnikih iz usta-
novne listine. V njej je namreč eksplicitno zapisano, da je bilo pri odloča-
nju prisotnih 500 »honestis et bone fidei viris«, ki pa so pripadali patriar-
hu in samostanu. Se pravi, da je od 500 mož le nek neznani odstotek (polo-
vica?) štel med samostanske podložnike, ostali pa so bili patriarhovi možje.
Toda ista številka, ki se pojavlja tako v listini iz leta 1248 kot nato še dvaj-
set let kasneje, pa vendarle govori o tem, da je velika verjetnost, da je števi-
lo 500 hub zagotovo neka realnost, ki sta jo pač kot takšno navedla oba pi-
sarja.20 Vsekakor pa je bil Gornjegrajski samostan že ob ustanovitvi (seveda
je nemogoče ugotoviti, ali so podatki iz ustanovne listine ogledalo razmer
iz časa Dipolda Kagra ali pa so le bolj ali manj verna slika doline v času na-
stanka listine, se pravi sredi 13. stoletja) daleč naokrog eden največjih ze-
mljeposestnikov, to svojo pozicijo pa je v nadaljnjih letih z dodatnimi pri-
dobitvami (darila, nakupi, krčenje) nato še več kot podvojil. Samostanski
urbar iz leta 1426 šteje namreč kar 1029 hub (od tega 58 pustot), 21 mli-
nov in 2 valjalnici blaga.21
Iz listine ni mogoče razbrati, ali je bila že takrat ali pa šele kasneje sa-
mostanu podeljena tudi pravica do sodstva na svojih posestvih. Da ima sa-
mostan izključno sodno pravico na svoji »gornjegrajski provinci«,22 izve-
mo leta 1273, ko mu to pravico potrdi takratni deželski sodnik Hartnid iz
Guštanja in se hkrati v svojem imenu in imenu glavarja na Kranjskem in v
Savinjski marki odpove vsakršnim kršitvam te pravice.23 V listini pravi, da
posedujeta opat in samostan pravico tako do deželskega kot tudi do splo-
šnega sodstva, kar gotovo pomeni, da je imel samostan na svojih posestvih
pravico tudi do krvnega sodstva in da je bila samostanska posest povsem
izločena iz jurisdikcije deželnega gospoda. Iz listine pa izvemo še pomem-
ben topografski podatek: v njej se namreč posest samostana označuje kot
»provinca Oberburgense«, kar takoj spomni na istodobni in po pomenu
verjetno enakovreden pojem, ki smo ga že spoznali v listini iz leta 1241:
To stališče zastopa kot zadnji: Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslo-
vanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003, 211–214.
Po objavi urbarja v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 215–322.
O pomenu izrazov »provinca Gornji Grad« in »provinca Mozirje« več v nadaljevanju.
1273, december 28.; objavljeno v StUB IV, št. 497, 300. Prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL f.
82/50 (»/Q/uod vir venerabilis dominus Iohannes abbas Obernburgensis monasterii pro se
et conventu suo nec non monasterio memorato coram me in iudicio sive placito generali evi-
denter ac racionabiliter conprobavit, quod provinciale sive generale immo et speciale iudici-
um per totam provinciam Obernburgensem ad ipsum et ad conventum atque monasterium
prefatum libere et hactenus siue nulla impectione et ad nullum alium pertinet ab antiquo
tempore atque iure.«).
verodostojnost podatka o 500 samostanu podeljenih podložnikih iz usta-
novne listine. V njej je namreč eksplicitno zapisano, da je bilo pri odloča-
nju prisotnih 500 »honestis et bone fidei viris«, ki pa so pripadali patriar-
hu in samostanu. Se pravi, da je od 500 mož le nek neznani odstotek (polo-
vica?) štel med samostanske podložnike, ostali pa so bili patriarhovi možje.
Toda ista številka, ki se pojavlja tako v listini iz leta 1248 kot nato še dvaj-
set let kasneje, pa vendarle govori o tem, da je velika verjetnost, da je števi-
lo 500 hub zagotovo neka realnost, ki sta jo pač kot takšno navedla oba pi-
sarja.20 Vsekakor pa je bil Gornjegrajski samostan že ob ustanovitvi (seveda
je nemogoče ugotoviti, ali so podatki iz ustanovne listine ogledalo razmer
iz časa Dipolda Kagra ali pa so le bolj ali manj verna slika doline v času na-
stanka listine, se pravi sredi 13. stoletja) daleč naokrog eden največjih ze-
mljeposestnikov, to svojo pozicijo pa je v nadaljnjih letih z dodatnimi pri-
dobitvami (darila, nakupi, krčenje) nato še več kot podvojil. Samostanski
urbar iz leta 1426 šteje namreč kar 1029 hub (od tega 58 pustot), 21 mli-
nov in 2 valjalnici blaga.21
Iz listine ni mogoče razbrati, ali je bila že takrat ali pa šele kasneje sa-
mostanu podeljena tudi pravica do sodstva na svojih posestvih. Da ima sa-
mostan izključno sodno pravico na svoji »gornjegrajski provinci«,22 izve-
mo leta 1273, ko mu to pravico potrdi takratni deželski sodnik Hartnid iz
Guštanja in se hkrati v svojem imenu in imenu glavarja na Kranjskem in v
Savinjski marki odpove vsakršnim kršitvam te pravice.23 V listini pravi, da
posedujeta opat in samostan pravico tako do deželskega kot tudi do splo-
šnega sodstva, kar gotovo pomeni, da je imel samostan na svojih posestvih
pravico tudi do krvnega sodstva in da je bila samostanska posest povsem
izločena iz jurisdikcije deželnega gospoda. Iz listine pa izvemo še pomem-
ben topografski podatek: v njej se namreč posest samostana označuje kot
»provinca Oberburgense«, kar takoj spomni na istodobni in po pomenu
verjetno enakovreden pojem, ki smo ga že spoznali v listini iz leta 1241:
To stališče zastopa kot zadnji: Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslo-
vanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003, 211–214.
Po objavi urbarja v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 215–322.
O pomenu izrazov »provinca Gornji Grad« in »provinca Mozirje« več v nadaljevanju.
1273, december 28.; objavljeno v StUB IV, št. 497, 300. Prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL f.
82/50 (»/Q/uod vir venerabilis dominus Iohannes abbas Obernburgensis monasterii pro se
et conventu suo nec non monasterio memorato coram me in iudicio sive placito generali evi-
denter ac racionabiliter conprobavit, quod provinciale sive generale immo et speciale iudici-
um per totam provinciam Obernburgensem ad ipsum et ad conventum atque monasterium
prefatum libere et hactenus siue nulla impectione et ad nullum alium pertinet ab antiquo
tempore atque iure.«).
