Page 30 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 30
V primežu medplemiških prerivanj
poudariti, da sta gospoščini Ojstrica in Žovnek tvorili v poznem srednjem
veku vsaka svoj deželnosodni okraj, kar morda vendarle priča o različnih
in med seboj nepovezanih začetkih obeh gospoščin, ter da je vendarle mo-
goče na področju, ki ga je kasneje zamejeval deželskosodni okraj Ojstrica,
iskati in domnevati nekdanjo posest Ceizolfa Spanheimskega. Pozabiti pa
tudi ne smemo kasneje izpričanih posesti šentpavelskega samostana v oko-
lici Polzele, ki bi prav tako lahko, čeprav manj verjetno (glej spodaj), izhaja-
le iz Ceizolfove darovnice. Zaradi skromnih virov, ki so nam na razpolago,
bo to vprašanje žal ostalo brez dokončnega odgovora. Pomemben je še en
podatek, ki ga posreduje omenjena darovnica. Iz njene vsebine lahko raz-
beremo, da so bile naštete savinjske posesti last neimenovane žene Ceizol-
fa Spanheimskega, katere izvor (ki je žal neznan)5 bi v veliki meri pomagal
razrešiti vprašanja najstarejše srednjeveške zgodovine Savinjske doline. K
navedeni Ceizolfovi darovnici se bomo torej med razpravo morali še vrniti.
Gotovo je bil, najpomembnejši dogodek, ki se je na zgodil obravnava-
nem področju v 12. stoletju, ustanovitev samostana v Gornjem Gradu oko-
li leta 1140, zato je prav, da s tem dogodkom začnemo naše razmišljenje
tudi mi. 7. aprila leta 1140 sta Diepold iz Kagra (»de Chagere«) in njego-
va žena Truta prepustila oglejskemu patriarhu Pelegrinu (1131-1161) svo-
jo alodijalno posest v Zgornji Savinjski dolini. Patriarh je dobil grad v Gor-
njem Gradu skupaj z dvorom, desetimi kmetijami, dvema sintmanoma in
njunimi kmetijami, log in gozd z eno kmetijo, mlin s kmetijo in ministeria-
le obeh spolov, ki naj bi jih bilo po številu okoli sto, ter vsa njihova posestva.
Vso preostalo lastnino - okoli petsto kmetov z njihovimi ženami in otroki
ter vsa obdelana in neobdelana polja - pa sta prepustila novo ustanovljene-
mu samostanu v Gornjem Gradu. Iz besedila listine se da jasno razbrati, da
je samostan v tem času že deloval in da imamo tudi pri tej listini primer na-
knadne potrditve že izvršenega dejstva; torej primer, ki ga srečamo praktič-
no pri vseh »ustanovnih« listinah srednjeveških samostanov. K tej daritvi
je oglejski patriarh Pelegrin, kot pravi, »glede na pobožni namen in po na-
svetu in z dovoljenjem vseh oglejskih kanonikov« dodal še dva dela dese-
tin v fari v Braslovčah, ki jih je imel prej v fevdu Diepold Kager, ter kmeti-
je na Furlanskem, ki naj omogočijo menihom nabavo olja in soli.6 To pode-
vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 2185. Regest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
120, 121, z napačno datacijo v leto 1341; CKL, št. 183, 203.). Primerjaj tudi: I. Orožen, Das
Dekanat Fraßlau, Cilli 1880, 92, 93.
Prim. Peter Štih, Rodbina koroških Spanheimov, genealoška preglednica na str. 73.
1140, april 7, Oglej; objavljeno v: StUB I, št. 180, 188, I. Orožen, Das Benediktinerstift Ober-
burg, 4–7, G. Bernhard, Dokumenta (glej op. št. 58), št. G1, 317, 318. Regest v: Kos, Gradivo
IV, št. 157, 94, 95. »Insuper nos considerantes piam et deuotam intencionem nobilis uiri Dye-
poudariti, da sta gospoščini Ojstrica in Žovnek tvorili v poznem srednjem
veku vsaka svoj deželnosodni okraj, kar morda vendarle priča o različnih
in med seboj nepovezanih začetkih obeh gospoščin, ter da je vendarle mo-
goče na področju, ki ga je kasneje zamejeval deželskosodni okraj Ojstrica,
iskati in domnevati nekdanjo posest Ceizolfa Spanheimskega. Pozabiti pa
tudi ne smemo kasneje izpričanih posesti šentpavelskega samostana v oko-
lici Polzele, ki bi prav tako lahko, čeprav manj verjetno (glej spodaj), izhaja-
le iz Ceizolfove darovnice. Zaradi skromnih virov, ki so nam na razpolago,
bo to vprašanje žal ostalo brez dokončnega odgovora. Pomemben je še en
podatek, ki ga posreduje omenjena darovnica. Iz njene vsebine lahko raz-
beremo, da so bile naštete savinjske posesti last neimenovane žene Ceizol-
fa Spanheimskega, katere izvor (ki je žal neznan)5 bi v veliki meri pomagal
razrešiti vprašanja najstarejše srednjeveške zgodovine Savinjske doline. K
navedeni Ceizolfovi darovnici se bomo torej med razpravo morali še vrniti.
Gotovo je bil, najpomembnejši dogodek, ki se je na zgodil obravnava-
nem področju v 12. stoletju, ustanovitev samostana v Gornjem Gradu oko-
li leta 1140, zato je prav, da s tem dogodkom začnemo naše razmišljenje
tudi mi. 7. aprila leta 1140 sta Diepold iz Kagra (»de Chagere«) in njego-
va žena Truta prepustila oglejskemu patriarhu Pelegrinu (1131-1161) svo-
jo alodijalno posest v Zgornji Savinjski dolini. Patriarh je dobil grad v Gor-
njem Gradu skupaj z dvorom, desetimi kmetijami, dvema sintmanoma in
njunimi kmetijami, log in gozd z eno kmetijo, mlin s kmetijo in ministeria-
le obeh spolov, ki naj bi jih bilo po številu okoli sto, ter vsa njihova posestva.
Vso preostalo lastnino - okoli petsto kmetov z njihovimi ženami in otroki
ter vsa obdelana in neobdelana polja - pa sta prepustila novo ustanovljene-
mu samostanu v Gornjem Gradu. Iz besedila listine se da jasno razbrati, da
je samostan v tem času že deloval in da imamo tudi pri tej listini primer na-
knadne potrditve že izvršenega dejstva; torej primer, ki ga srečamo praktič-
no pri vseh »ustanovnih« listinah srednjeveških samostanov. K tej daritvi
je oglejski patriarh Pelegrin, kot pravi, »glede na pobožni namen in po na-
svetu in z dovoljenjem vseh oglejskih kanonikov« dodal še dva dela dese-
tin v fari v Braslovčah, ki jih je imel prej v fevdu Diepold Kager, ter kmeti-
je na Furlanskem, ki naj omogočijo menihom nabavo olja in soli.6 To pode-
vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 2185. Regest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
120, 121, z napačno datacijo v leto 1341; CKL, št. 183, 203.). Primerjaj tudi: I. Orožen, Das
Dekanat Fraßlau, Cilli 1880, 92, 93.
Prim. Peter Štih, Rodbina koroških Spanheimov, genealoška preglednica na str. 73.
1140, april 7, Oglej; objavljeno v: StUB I, št. 180, 188, I. Orožen, Das Benediktinerstift Ober-
burg, 4–7, G. Bernhard, Dokumenta (glej op. št. 58), št. G1, 317, 318. Regest v: Kos, Gradivo
IV, št. 157, 94, 95. »Insuper nos considerantes piam et deuotam intencionem nobilis uiri Dye-
