Page 33 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 33
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
vinjske doline. Iz leta 1248 je ohranjeno tudi ime tega urada – »provin-
ca Mozirje«.15 Dušan Kos postavlja trditev, da ker ne najdemo v ustanovni
listini omenjenega ne mozirskega ne vrbovškega gradu, oba takrat še nista
stala, in da je nastanek Vrbovca potrebno staviti v čas kmalu po letu 1140.16
Vprašanju nastanka obeh gradov se bomo posvetili kasneje, zato velja na
tem mestu le opozorilo, da je pri vprašanjih, vezanih na oblike uprave pa-
triarhove posesti v Zgornji Savinjski dolini, marsikatero vprašanje še pov-
sem odprto. Iz darovnice Dipolda Kagerja je razvidno, da sta z ženo pode-
lila del svoje posesti, v katerem je neposredno omenjen le grad v Gornjem
Gradu, patriarhu, ostalo pa sta podelila za ustanovitev benediktinskega sa-
mostana. Tako ni jasno, ali je bila posest kasnejših gradov Mozirje in Vr-
bovec patriarhova že pred Kagrovo darovnico ali pa je (verjetneje) patriarh
uspel to ozemlje pridobiti šele takrat. Posesti Gornjega Grada, Mozirja in
Vrbovca označuje na primer že Ljudmil Hauptmann kot patriarhove, ne
da bi pri tem poskušal odgovoriti na pomembno vprašanje, od kdaj je ta-
ko.17 Vsekakor je bila prafarna cerkev sv. Marije v Braslovčah najverjetne-
je patriarhova ustanova,18 saj je imel pred letom 1140 Dipold Kager v fevdu
od patriarha del dajatev (desetine) iz braslovške fare, tega leta pa mu jih je
slednji podelil kot »dodatek« pri ustanovitvi Gornjegrajskega samostana.
Po tej analizi pa se je potrebno še enkrat vrniti k vprašanju petstotih
podložnikov, ki jih je po podatku iz ustanovne listine Dipold Kager po-
delil samostanu. O verodostojnosti tega podatka so mnogi raziskovalci iz-
ražali resne pomisleke: interpretirali so jih kot skupno število vseh podlo-
žnikov ter ne kot število hub, čeprav je v listini natančno zapisano, da gre
za »quinquentis fere alius condicionis mancipiis, cum suis mulieribus ac
natis«, se pravi za petsto podložnikov z (in ne skupaj z) ženami in otro-
ki. Da je potrebno v teh petstotih podložnikih v resnici domnevati real-
ne samostanu podeljene podložnike, do neke mere potrjuje tudi podatek
iz leta 1268, po katerem se je zbralo ob določanju meje med samostansko
in koroško deželnoknežjo posestjo 500 ali več samostanskih in patriarho-
vih podložnikov.19 Ravno ta listina pa vendarle dopušča določen dvom v
1248, februar 19, Čedad; objavljeno v: StUB III, št. 23, 77; Bernhard, Dokumenta, št. G26,
356, 357. Takrat se omenja Wulfing iz Letuša, ki je bil »procurator bonorum nostrorum in
districtu Oberburgensi et in prouincia de Moziri«.
D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
Lj. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 90.
O prafari sv. Marije v Braslovčah in o možnosti, da je ta nastala kot lastniška cerkev predho-
dnikov žovneških gospodov, bo več razpravljanja v nadaljevanju besedila.
1268, julij 4., prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL f. 81/47, objavljeno v: StUB IV, št. 288, 172.
Več o dogajanju leta 1268 v nadaljevanju.
vinjske doline. Iz leta 1248 je ohranjeno tudi ime tega urada – »provin-
ca Mozirje«.15 Dušan Kos postavlja trditev, da ker ne najdemo v ustanovni
listini omenjenega ne mozirskega ne vrbovškega gradu, oba takrat še nista
stala, in da je nastanek Vrbovca potrebno staviti v čas kmalu po letu 1140.16
Vprašanju nastanka obeh gradov se bomo posvetili kasneje, zato velja na
tem mestu le opozorilo, da je pri vprašanjih, vezanih na oblike uprave pa-
triarhove posesti v Zgornji Savinjski dolini, marsikatero vprašanje še pov-
sem odprto. Iz darovnice Dipolda Kagerja je razvidno, da sta z ženo pode-
lila del svoje posesti, v katerem je neposredno omenjen le grad v Gornjem
Gradu, patriarhu, ostalo pa sta podelila za ustanovitev benediktinskega sa-
mostana. Tako ni jasno, ali je bila posest kasnejših gradov Mozirje in Vr-
bovec patriarhova že pred Kagrovo darovnico ali pa je (verjetneje) patriarh
uspel to ozemlje pridobiti šele takrat. Posesti Gornjega Grada, Mozirja in
Vrbovca označuje na primer že Ljudmil Hauptmann kot patriarhove, ne
da bi pri tem poskušal odgovoriti na pomembno vprašanje, od kdaj je ta-
ko.17 Vsekakor je bila prafarna cerkev sv. Marije v Braslovčah najverjetne-
je patriarhova ustanova,18 saj je imel pred letom 1140 Dipold Kager v fevdu
od patriarha del dajatev (desetine) iz braslovške fare, tega leta pa mu jih je
slednji podelil kot »dodatek« pri ustanovitvi Gornjegrajskega samostana.
Po tej analizi pa se je potrebno še enkrat vrniti k vprašanju petstotih
podložnikov, ki jih je po podatku iz ustanovne listine Dipold Kager po-
delil samostanu. O verodostojnosti tega podatka so mnogi raziskovalci iz-
ražali resne pomisleke: interpretirali so jih kot skupno število vseh podlo-
žnikov ter ne kot število hub, čeprav je v listini natančno zapisano, da gre
za »quinquentis fere alius condicionis mancipiis, cum suis mulieribus ac
natis«, se pravi za petsto podložnikov z (in ne skupaj z) ženami in otro-
ki. Da je potrebno v teh petstotih podložnikih v resnici domnevati real-
ne samostanu podeljene podložnike, do neke mere potrjuje tudi podatek
iz leta 1268, po katerem se je zbralo ob določanju meje med samostansko
in koroško deželnoknežjo posestjo 500 ali več samostanskih in patriarho-
vih podložnikov.19 Ravno ta listina pa vendarle dopušča določen dvom v
1248, februar 19, Čedad; objavljeno v: StUB III, št. 23, 77; Bernhard, Dokumenta, št. G26,
356, 357. Takrat se omenja Wulfing iz Letuša, ki je bil »procurator bonorum nostrorum in
districtu Oberburgensi et in prouincia de Moziri«.
D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
Lj. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 90.
O prafari sv. Marije v Braslovčah in o možnosti, da je ta nastala kot lastniška cerkev predho-
dnikov žovneških gospodov, bo več razpravljanja v nadaljevanju besedila.
1268, julij 4., prepis iz 17. stoletja v: NALj KAL f. 81/47, objavljeno v: StUB IV, št. 288, 172.
Več o dogajanju leta 1268 v nadaljevanju.
