Page 37 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 37
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
lo na dve polovici. Rodbina je dosegla svoj vrh v času Dipolda III. († 1146),
ki je bil poročen s sestro welfskega vojvode Henrika Ponosnega. Ta se je po
Dipoldovi smrti poročila z Gebhardom II. Sulzbachom. Sulzbachi so po
izumrtju Dipoldingov postali njihovi glavni dediči. Dipold II. je od svoje-
ga sorodnika Ulricha, grofa Passauskega (comes de Pactavia, † 1099) pri-
dobil gospostvo Vohburg na Donavi, kar je pomenilo dokončno zaokro-
žitev njihovega ozemlja. Sestri Dipolda III. sta bili poročeni z Otakarjem
III. Traungavskim (Kunigunda) oz. nemškim cesarjem Friderikom Bar-
barosso (Adela); vse to pa so dejstva, ki sama zase govorijo o pomembnosti
rodbine. Ko je po premirju, ki ga je sklenil Heinrich IV. s Přemyslidi, mej-
na grofija izgubila svoj vojaški pomen, je postala cesarski fevd in je takšna
prešla v roke Dipoldingov-Rapotonov. Pomembno vlogo so odigrali člani
te rodbine tudi leta 1121, ko je Dipold III. posredoval pri cesarju Henri-
ku V. v korist salzburškega nadškofa Konrada, s katerim sta bila v svaštvu
in ki je bil zaradi svoje proticesarske drže že od leta 1115 v izgnanstvu. Čas
pogajanj med cesarjem in papežem, ki so se končala leta 1122 s konkorda-
tom v Wormsu, je bil primeren za posredovanje v korist Konrada. Cesar je
res na prošnjo Dipolda III. Cham-Vohburškega in mejnega grofa Leopol-
da III. Avstrijskega (Babenbežana) dovolil Konradu povratek v njegovo di-
ecezo.29 Omenjena poroka med Adelo, hčerko Dipolda III. Vohburškega in
kasnejšim cesarjem Friderikom Barbarosso, do katere je prišlo najverjetne-
je konec leta 1146 ali v prvih dveh mesecih leta 1147, pa je – kot to kaže-
jo najnovejše raziskave – produkt poskusa legalizacije nasilnega prevzema
Egerlanda na vzhodnem Bavarskem s strani cesarja Konrada III. (1137–
1152) po koncu boja za poljsko krono med Vladislavom II., na strani ka-
terega je stal tudi cesar, ter Vladislavovimi polbrati Boleslavom IV., Mie-
skom in Henrikom, na strani katerih je bil zaradi sorodstvenih vezi (mati
omenjenih treh bratov je bila Salome, druga hči Boleslava III. Poljskega ter
hčerka Adelhaide Vohburške in grofa Henrika Berga) Dipold III. Vohbur-
ški. Boj se je končal z zmago Vladislava II. (1139–1146), Dipold III. pa je
izgubil Egerland, ki je bil sicer njegova alodialna posest in na kateri je leta
1133 tudi ustanovil cisterijanski samostan Waldsassen. Ker je bila cesarje-
Povzeto po: Max Spindler, Das Alte Bayern I, Von der Frühzeit bis zum Ausgang des 18. Jahr-
hunderts, 328s in 418. Heinz Dopsch, Salzburg im Hochmittelalter, v: Geschichte Salzburgs
I/I, Salzburg 1981, 261. Friedrich Prinz, Bayerns Adel im Hochmittelalter, ZBLG 30 (1967),
76–78. Primerjaj še: Kamillo Trotter, Die Grafen von Vohburg, v: Otto Dungern, Genealo-
gisches Handbuch zur bairisch-österreichischen Geschichte, Graz 1931, 54–58, z dodano gene-
aloško tabelo, kjer pa navaja še enega »vmesnega Dipolda«, zaradi česar je številčenje Dipol-
dov nekoliko drugačno kot pri ostalih avtorjih – Dipold III = Dipold IV. Tudi: Benjamin
Arnold, Princes and territories in Medieval Germany, Cambridge 1991, 124; in: K. Bosl, Die
Reichsministerialität, 55–57.
lo na dve polovici. Rodbina je dosegla svoj vrh v času Dipolda III. († 1146),
ki je bil poročen s sestro welfskega vojvode Henrika Ponosnega. Ta se je po
Dipoldovi smrti poročila z Gebhardom II. Sulzbachom. Sulzbachi so po
izumrtju Dipoldingov postali njihovi glavni dediči. Dipold II. je od svoje-
ga sorodnika Ulricha, grofa Passauskega (comes de Pactavia, † 1099) pri-
dobil gospostvo Vohburg na Donavi, kar je pomenilo dokončno zaokro-
žitev njihovega ozemlja. Sestri Dipolda III. sta bili poročeni z Otakarjem
III. Traungavskim (Kunigunda) oz. nemškim cesarjem Friderikom Bar-
barosso (Adela); vse to pa so dejstva, ki sama zase govorijo o pomembnosti
rodbine. Ko je po premirju, ki ga je sklenil Heinrich IV. s Přemyslidi, mej-
na grofija izgubila svoj vojaški pomen, je postala cesarski fevd in je takšna
prešla v roke Dipoldingov-Rapotonov. Pomembno vlogo so odigrali člani
te rodbine tudi leta 1121, ko je Dipold III. posredoval pri cesarju Henri-
ku V. v korist salzburškega nadškofa Konrada, s katerim sta bila v svaštvu
in ki je bil zaradi svoje proticesarske drže že od leta 1115 v izgnanstvu. Čas
pogajanj med cesarjem in papežem, ki so se končala leta 1122 s konkorda-
tom v Wormsu, je bil primeren za posredovanje v korist Konrada. Cesar je
res na prošnjo Dipolda III. Cham-Vohburškega in mejnega grofa Leopol-
da III. Avstrijskega (Babenbežana) dovolil Konradu povratek v njegovo di-
ecezo.29 Omenjena poroka med Adelo, hčerko Dipolda III. Vohburškega in
kasnejšim cesarjem Friderikom Barbarosso, do katere je prišlo najverjetne-
je konec leta 1146 ali v prvih dveh mesecih leta 1147, pa je – kot to kaže-
jo najnovejše raziskave – produkt poskusa legalizacije nasilnega prevzema
Egerlanda na vzhodnem Bavarskem s strani cesarja Konrada III. (1137–
1152) po koncu boja za poljsko krono med Vladislavom II., na strani ka-
terega je stal tudi cesar, ter Vladislavovimi polbrati Boleslavom IV., Mie-
skom in Henrikom, na strani katerih je bil zaradi sorodstvenih vezi (mati
omenjenih treh bratov je bila Salome, druga hči Boleslava III. Poljskega ter
hčerka Adelhaide Vohburške in grofa Henrika Berga) Dipold III. Vohbur-
ški. Boj se je končal z zmago Vladislava II. (1139–1146), Dipold III. pa je
izgubil Egerland, ki je bil sicer njegova alodialna posest in na kateri je leta
1133 tudi ustanovil cisterijanski samostan Waldsassen. Ker je bila cesarje-
Povzeto po: Max Spindler, Das Alte Bayern I, Von der Frühzeit bis zum Ausgang des 18. Jahr-
hunderts, 328s in 418. Heinz Dopsch, Salzburg im Hochmittelalter, v: Geschichte Salzburgs
I/I, Salzburg 1981, 261. Friedrich Prinz, Bayerns Adel im Hochmittelalter, ZBLG 30 (1967),
76–78. Primerjaj še: Kamillo Trotter, Die Grafen von Vohburg, v: Otto Dungern, Genealo-
gisches Handbuch zur bairisch-österreichischen Geschichte, Graz 1931, 54–58, z dodano gene-
aloško tabelo, kjer pa navaja še enega »vmesnega Dipolda«, zaradi česar je številčenje Dipol-
dov nekoliko drugačno kot pri ostalih avtorjih – Dipold III = Dipold IV. Tudi: Benjamin
Arnold, Princes and territories in Medieval Germany, Cambridge 1991, 124; in: K. Bosl, Die
Reichsministerialität, 55–57.
