Page 29 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 29
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
Kateri sta ti dve zraven ležeči gospoščini,
listina poimensko žal ne navaja, tako da smo
prepuščeni ugibanju. Brez pretiranega ugi-
banja je v teh dveh gospoščinah mogoče do-
mnevati posestva kasnejše gospoščine He-
kenberg/Stopnik pri Vranskem (prvič ome-
njena leta 1247). V poštev bi sicer lahko pri-
šla tudi posestva kasnejše gospoščine Ojstri-
ca nad Taborom (omenjana od leta 1288 da-
lje). Toda ravno v zvezi z gospoščino Ojstri-
ce je odprtih več vprašanj, saj je dokaj upravi-
čena domneva, da je bila ta gospoščina že od
12. stoletja dalje del alodialne posesti Žovne-
ških (glej spodaj). Zato je vendarle verjetne-
je domnevati kot drugo gospoščino iz Ce-
izolfove darovnice gospoščino Podgrad pri
Vranskem (ali vsaj nekakšno njeno predho-
dnico), pri kateri poznamo dvor vsaj od leta
12574 dalje. Ob tem pa je potrebno vendarle
ostale pravice na »slivenskem« področju z izjemo Mot-
nika, je razvidno, da je verjetneje iskati lokacijo nekje
na področju v okolico Vranskega, Ločice in Motnika.
Domnevamo, da gre za mejno področje med Ceizolfo-
vo posestvijo in posestvijo, ki jo je z doto prinesla Zofi-
ja Weimar-Orlamünde Bertoldu II. Andeškemu, katere
center je bil (verjetno) že takrat Kamnik in ki je segala
do Motnika.
1257, Gornji Grad; prepis iz 17. stol. v NALj, KAL f.
82/38; objavljeno v: StUB III, št. 240, 328; Orožen
II, 37 (»duos mansos sitos apud villam, que dicitur
Purch«). Primerjaj tudi: Pavle Blaznik, Topografija, 96,
kjer pa napačno locira v zaselek Podvrh pri Letušu. V
večih listinah je dvor omenjen kot ležeč »bei Vrensch«,
v listini iz leta 1431 pa natančno »in Vranzker pharr«;
ker pa vemo, da Letuš nikoli ni spadal v faro Vransko
temveč v faro Braslovče, je jasno, da lokacija v Letuš ni
mogoča. Zato se strinjamo z Ivanom Stoparjem (Ivan
Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3, Spodnja Sa-
vinjska dolina, Ljubljana 1992, 101), ki locira omenje-
ni dvor v Prapreče pri Vranskem. V štirinajstem stoletju
je bil Podgrad sicer last Gornjegrajskega samostana. Ta
ga je (dvor pri »Purch bei Vrensch«) leta 1339 podelil
v doživljenjski zakup Rudoldu II. Vaistu in njegovi ženi
Giseli (1339, april 14, originalna perg. listina v NALj,
Kateri sta ti dve zraven ležeči gospoščini,
listina poimensko žal ne navaja, tako da smo
prepuščeni ugibanju. Brez pretiranega ugi-
banja je v teh dveh gospoščinah mogoče do-
mnevati posestva kasnejše gospoščine He-
kenberg/Stopnik pri Vranskem (prvič ome-
njena leta 1247). V poštev bi sicer lahko pri-
šla tudi posestva kasnejše gospoščine Ojstri-
ca nad Taborom (omenjana od leta 1288 da-
lje). Toda ravno v zvezi z gospoščino Ojstri-
ce je odprtih več vprašanj, saj je dokaj upravi-
čena domneva, da je bila ta gospoščina že od
12. stoletja dalje del alodialne posesti Žovne-
ških (glej spodaj). Zato je vendarle verjetne-
je domnevati kot drugo gospoščino iz Ce-
izolfove darovnice gospoščino Podgrad pri
Vranskem (ali vsaj nekakšno njeno predho-
dnico), pri kateri poznamo dvor vsaj od leta
12574 dalje. Ob tem pa je potrebno vendarle
ostale pravice na »slivenskem« področju z izjemo Mot-
nika, je razvidno, da je verjetneje iskati lokacijo nekje
na področju v okolico Vranskega, Ločice in Motnika.
Domnevamo, da gre za mejno področje med Ceizolfo-
vo posestvijo in posestvijo, ki jo je z doto prinesla Zofi-
ja Weimar-Orlamünde Bertoldu II. Andeškemu, katere
center je bil (verjetno) že takrat Kamnik in ki je segala
do Motnika.
1257, Gornji Grad; prepis iz 17. stol. v NALj, KAL f.
82/38; objavljeno v: StUB III, št. 240, 328; Orožen
II, 37 (»duos mansos sitos apud villam, que dicitur
Purch«). Primerjaj tudi: Pavle Blaznik, Topografija, 96,
kjer pa napačno locira v zaselek Podvrh pri Letušu. V
večih listinah je dvor omenjen kot ležeč »bei Vrensch«,
v listini iz leta 1431 pa natančno »in Vranzker pharr«;
ker pa vemo, da Letuš nikoli ni spadal v faro Vransko
temveč v faro Braslovče, je jasno, da lokacija v Letuš ni
mogoča. Zato se strinjamo z Ivanom Stoparjem (Ivan
Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3, Spodnja Sa-
vinjska dolina, Ljubljana 1992, 101), ki locira omenje-
ni dvor v Prapreče pri Vranskem. V štirinajstem stoletju
je bil Podgrad sicer last Gornjegrajskega samostana. Ta
ga je (dvor pri »Purch bei Vrensch«) leta 1339 podelil
v doživljenjski zakup Rudoldu II. Vaistu in njegovi ženi
Giseli (1339, april 14, originalna perg. listina v NALj,
