Page 39 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 39
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
mo ob zgornji Krki, isti Anzo, ki je imel svoja posestva tudi v Lungavu, po-
krajini na tromeji med Koroško, Salzburško in Štajersko deželo, ki se bo še
mnogokrat pokazala kot pomembno torišče dogajanj in h kateri se bomo
morali v naši razpravi še velikokrat vrniti.37 Ta posestva je leta 1074 prepu-
stil novo ustanovljenemu samostanu v Admontu. Nadškof Thiemo pa je
moral v času investiturnega boja ta posestva prepustiti »necessitate perse-
cutionis« v fevd Dietmarju Lungavskemu. Ko jih je stari Dietmar želel vr-
niti, se je temu (po smrti Dietmarja Lungavskega) uprl Oton Machlandski
kot eden od dedičev.38 Zakaj je ta podatek tako pomemben, se bo pokazalo
v nadaljnjem besedilu, ko se bomo k tem povezavam vrnili. Poleg tega sre-
čamo Anza še v več listinah nadškofa Gebharda, nastalih v letih od 1060
do 1088.39 Opozorim naj, da je Anzo v listini plemenitega Ernesta in ple-
menitega Hartnida, se pravi dveh predstavnikov družine Traisenskih, na-
stopal na prvem40 oziroma drugem mestu (takoj za Hartnidom),41 kar go-
vori o tesni sorodstveni povezanosti Anza z mogočno rodbino Traisensko-
Valdeških. Ernst Klebel poleg tega še domneva, da lahko na osnovi omenje-
ne listine iz oktobra 1139 (v kateri vidimo, da je Ditmar Lungavski-Dorn-
berški dobil v fevd posestva, ki jih je pred tem Anzo podelil Admontu) do-
mnevamo sorodstvo tudi med Anzom in Ditmarjem. Opozorimo naj še,
da nastopa v listini osojskega opata Wolframa, ki je bil iz družine Dornber-
ških (verjetno brat omenjenega Ditmarja Lungavskega), poleg Anza tudi
neki Rapot,42 v dveh listinah pa nastopa poleg Anza tudi neki Dipold. En-
Za Anza: 1002–1018; objavljeno v: MDC III, št. 205, 87 (kot priča Wichburgi, vdovi po
vovbrškem grofu Otwinu, ustanoviteljici samostana Langsee); pred 1049, SUB I, št. 5a, 233;
1041–1060: SUB I, št. 22b, 242 (skupaj s Hartnidom Traisenskim); 1043, januar 6, Krka,
MDC I, št. 16, 56; 1043, avgust 15, MDC I, št. 17, 59 (obakrat kot priča v ustanovni listini
krškega samostana).
1074–1088; objavljeno v: SUB II, št. 105, 175. Poleg tega primerjaj še: 1139, oktober 10, Bre-
že; objavljeno v: Jakob Wichner, Geschichte des Benediktiner Stiftes Admont 1, 1874, št. 15,
244–249, in SUB II, št. 196, 284–289 (»Decimas in Longowe, quas quondam in benefici-
atas Anzoni nobili viro Gebhardus archiepiscopus ipso resignante monasterio sancti Bla-
sio delegaverat, sed dominus Tyemo necessitate persecutionis Dietmaro nobili viro de Dor-
nberch in beneficio concesserat, petitione ejusdem senis ecclesie Admuntensi redonavimus.
Et Ottonem, nobilem de Machlant, qui eas injuste usurpaverat, ipsas apud Strazwalhen ab-
dicare fecimus.«). Prim. še: Hans Pirchegger, Landesfürst I, 89, in Ernst Klebel, Der Lun-
gau, 154–160.
Objavljeno v: SUB II, št. 94–98.
1060–1088; objavljeno v: SUB II, št. 97, 164.
1060–1088; objavljeno v: SUB II, št. 96, 163.
1060–1064; objavljeno v: MDC III, št. 337, 135 (»Anzo /…/ Rapot«).
mo ob zgornji Krki, isti Anzo, ki je imel svoja posestva tudi v Lungavu, po-
krajini na tromeji med Koroško, Salzburško in Štajersko deželo, ki se bo še
mnogokrat pokazala kot pomembno torišče dogajanj in h kateri se bomo
morali v naši razpravi še velikokrat vrniti.37 Ta posestva je leta 1074 prepu-
stil novo ustanovljenemu samostanu v Admontu. Nadškof Thiemo pa je
moral v času investiturnega boja ta posestva prepustiti »necessitate perse-
cutionis« v fevd Dietmarju Lungavskemu. Ko jih je stari Dietmar želel vr-
niti, se je temu (po smrti Dietmarja Lungavskega) uprl Oton Machlandski
kot eden od dedičev.38 Zakaj je ta podatek tako pomemben, se bo pokazalo
v nadaljnjem besedilu, ko se bomo k tem povezavam vrnili. Poleg tega sre-
čamo Anza še v več listinah nadškofa Gebharda, nastalih v letih od 1060
do 1088.39 Opozorim naj, da je Anzo v listini plemenitega Ernesta in ple-
menitega Hartnida, se pravi dveh predstavnikov družine Traisenskih, na-
stopal na prvem40 oziroma drugem mestu (takoj za Hartnidom),41 kar go-
vori o tesni sorodstveni povezanosti Anza z mogočno rodbino Traisensko-
Valdeških. Ernst Klebel poleg tega še domneva, da lahko na osnovi omenje-
ne listine iz oktobra 1139 (v kateri vidimo, da je Ditmar Lungavski-Dorn-
berški dobil v fevd posestva, ki jih je pred tem Anzo podelil Admontu) do-
mnevamo sorodstvo tudi med Anzom in Ditmarjem. Opozorimo naj še,
da nastopa v listini osojskega opata Wolframa, ki je bil iz družine Dornber-
ških (verjetno brat omenjenega Ditmarja Lungavskega), poleg Anza tudi
neki Rapot,42 v dveh listinah pa nastopa poleg Anza tudi neki Dipold. En-
Za Anza: 1002–1018; objavljeno v: MDC III, št. 205, 87 (kot priča Wichburgi, vdovi po
vovbrškem grofu Otwinu, ustanoviteljici samostana Langsee); pred 1049, SUB I, št. 5a, 233;
1041–1060: SUB I, št. 22b, 242 (skupaj s Hartnidom Traisenskim); 1043, januar 6, Krka,
MDC I, št. 16, 56; 1043, avgust 15, MDC I, št. 17, 59 (obakrat kot priča v ustanovni listini
krškega samostana).
1074–1088; objavljeno v: SUB II, št. 105, 175. Poleg tega primerjaj še: 1139, oktober 10, Bre-
že; objavljeno v: Jakob Wichner, Geschichte des Benediktiner Stiftes Admont 1, 1874, št. 15,
244–249, in SUB II, št. 196, 284–289 (»Decimas in Longowe, quas quondam in benefici-
atas Anzoni nobili viro Gebhardus archiepiscopus ipso resignante monasterio sancti Bla-
sio delegaverat, sed dominus Tyemo necessitate persecutionis Dietmaro nobili viro de Dor-
nberch in beneficio concesserat, petitione ejusdem senis ecclesie Admuntensi redonavimus.
Et Ottonem, nobilem de Machlant, qui eas injuste usurpaverat, ipsas apud Strazwalhen ab-
dicare fecimus.«). Prim. še: Hans Pirchegger, Landesfürst I, 89, in Ernst Klebel, Der Lun-
gau, 154–160.
Objavljeno v: SUB II, št. 94–98.
1060–1088; objavljeno v: SUB II, št. 97, 164.
1060–1088; objavljeno v: SUB II, št. 96, 163.
1060–1064; objavljeno v: MDC III, št. 337, 135 (»Anzo /…/ Rapot«).
