Page 292 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 292
V primežu medplemiških prerivanj
cius capituli«) brat Leopold. Opat Wulfing je bil do tega časa zaprt pri
Vovbržanih v Pliberku, brat Leopold pa je tako sodeloval pri tem dejanju
v njegovem imenu in kot njegov namestnik. Sodnika pri tej poravnavi sta
bila dobrolski prošt Janez in Ulrik grof Vovbrški (!). Opat je moral oblju-
biti, da ne bo sprejel nikogar v red brez soglasja samostanskega kapitlja, še
posebej pa ne tistega, ki bi lahko samostanu in menihom prizadejal kakr-
šne koli težave. Tudi mežnarja, kletarja in oskrbovalca infirmarija (»came-
rarius infirmarius«) ter ostale samostanske uradnike bo nastavljal le s so-
glasjem celotnega konventa. Obljubiti je moral tudi, da pri cerkvah v Ška-
lah in na Ljubnem ne bo nastavljal župnikov, temveč le (tako kot je bilo v
navadi že pri njegovih prednikih) samostanske brate,67 ter da ne bo prodal
nobenega kosa samostanskega ozemlja brez soglasja kapitlja; nato je moral
še obljubiti, da bo skrbel za oskrbo in oblačila menihov in nun (!?)68 ter da
bo izboljšal svoj nravstveni način življenja, da bo dosegel oprostitev iz cer-
kvenega izobčenja, v katerega je zapadel zaradi fizičnih napadov na duhov-
nike in zaradi neporavnanja papeškega davka in davka patriarhu,69 da bo
žig samostana uporabljal le skupaj in v soglasju s konventom, ki ga je tudi
Obljuba, ki jo je leta 1275 uspel doseči Oto Turnski, da pri cerkvi v Škalah ne bodo nastavlje-
ni samostanski bratje temveč župniki, je bila izvajana očitno le kratek čas. Domnevamo lahko,
da so gornjegrajski opati že ob katastrofi Turnskih v devetdesetih letih 13. stoletja pozabili na
obljubo in da so že takrat začeli ponovno nastavljati samostance. Prav tako vidimo, da je infir-
marij ves ta čas živel in skrbel za ostarele in/ali obolele brate. Dejstvo, da ne naletimo več na pri-
tožbe zaradi zanemarjanja duhovne službe v korist opravljanja bolniške nege, pa ne govori nuj-
no, da teh težav ni bilo več, temveč kaže tudi, da v bližini ni bilo več družine, ki bi imela takšno
moč, kot so jo imeli Turnski še leta 1275, ko so bili v položaju, da so diktirali svoje zahteve sa-
mostanu. Dikcija v listini, da so že Wulfingovi predniki nastavljali samostance, pa kaže, kako
kratkega daha je bila obljuba iz leta 1275. Leta 1275 je bil v Gornjem Gradu opat Janez (1268–
1286), tega je zamenjal opat Oto (1286–1294?), ki ga je nasledil omenjeni Wulfing (1295–
1308, ko je odstopil s te funkcije). Torej lahko skoraj gotovo že v času opata Otona domneva-
mo, da so bile določbe o nastavljanju župnikov v Škalah iz leta 1275 pozabljene oz. kršene.
Ali gre v tem primeru za nune iz samostana v Mekinjah ali pa je morda vendarle bil v Gornjem
Gradu tudi ženski samostan?
Kako je bilo vprašanje (ne)plačevanja davkov večplasten problem, govori listina iz leta 1306,
junij 30, Videm/Udine (regest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 80, 81), s katero
se je patriarh Otobon obrnil na opata Wulfinga in mu sporočil, da je dobil pismo od papeške-
ga legata, kardinala Neapoleona, v katerem zahteva plačilo stroškov za svoje legatsko potova-
nje. Čeprav patriarh izraža sožalje opatu, ker se zaveda, da mu nalaga še dodatne naloge, mu
vendarle kot vicearhidiakonu v Savinjski marki nalaga, da pobere 53 mark novih dobrih be-
neških grošev in jih preda do 1. augusta tega leta Francu Nautti, notarju v Vidmu. Hkrati mu
ukazuje, naj tiste, ki se bodo upirali, javno naznani, da bo patriarh lahko ukrepal proti njim.
Lahko si mislimo, da je bilo pobiranje takšnih izrednih davkov izjemno nehvaležno delo, ki
so se mu mnogi upirali, in da za zamude pri plačevanju ni bil nujno kriv le opat. O istih teža-
vah priča tudi listina patriarha Otobona gornjegrajskemu opatu iz leta 1305, avgust 15, Vi-
dem/Udine (B. Otorepec, Videmske, št. 237, 64).
cius capituli«) brat Leopold. Opat Wulfing je bil do tega časa zaprt pri
Vovbržanih v Pliberku, brat Leopold pa je tako sodeloval pri tem dejanju
v njegovem imenu in kot njegov namestnik. Sodnika pri tej poravnavi sta
bila dobrolski prošt Janez in Ulrik grof Vovbrški (!). Opat je moral oblju-
biti, da ne bo sprejel nikogar v red brez soglasja samostanskega kapitlja, še
posebej pa ne tistega, ki bi lahko samostanu in menihom prizadejal kakr-
šne koli težave. Tudi mežnarja, kletarja in oskrbovalca infirmarija (»came-
rarius infirmarius«) ter ostale samostanske uradnike bo nastavljal le s so-
glasjem celotnega konventa. Obljubiti je moral tudi, da pri cerkvah v Ška-
lah in na Ljubnem ne bo nastavljal župnikov, temveč le (tako kot je bilo v
navadi že pri njegovih prednikih) samostanske brate,67 ter da ne bo prodal
nobenega kosa samostanskega ozemlja brez soglasja kapitlja; nato je moral
še obljubiti, da bo skrbel za oskrbo in oblačila menihov in nun (!?)68 ter da
bo izboljšal svoj nravstveni način življenja, da bo dosegel oprostitev iz cer-
kvenega izobčenja, v katerega je zapadel zaradi fizičnih napadov na duhov-
nike in zaradi neporavnanja papeškega davka in davka patriarhu,69 da bo
žig samostana uporabljal le skupaj in v soglasju s konventom, ki ga je tudi
Obljuba, ki jo je leta 1275 uspel doseči Oto Turnski, da pri cerkvi v Škalah ne bodo nastavlje-
ni samostanski bratje temveč župniki, je bila izvajana očitno le kratek čas. Domnevamo lahko,
da so gornjegrajski opati že ob katastrofi Turnskih v devetdesetih letih 13. stoletja pozabili na
obljubo in da so že takrat začeli ponovno nastavljati samostance. Prav tako vidimo, da je infir-
marij ves ta čas živel in skrbel za ostarele in/ali obolele brate. Dejstvo, da ne naletimo več na pri-
tožbe zaradi zanemarjanja duhovne službe v korist opravljanja bolniške nege, pa ne govori nuj-
no, da teh težav ni bilo več, temveč kaže tudi, da v bližini ni bilo več družine, ki bi imela takšno
moč, kot so jo imeli Turnski še leta 1275, ko so bili v položaju, da so diktirali svoje zahteve sa-
mostanu. Dikcija v listini, da so že Wulfingovi predniki nastavljali samostance, pa kaže, kako
kratkega daha je bila obljuba iz leta 1275. Leta 1275 je bil v Gornjem Gradu opat Janez (1268–
1286), tega je zamenjal opat Oto (1286–1294?), ki ga je nasledil omenjeni Wulfing (1295–
1308, ko je odstopil s te funkcije). Torej lahko skoraj gotovo že v času opata Otona domneva-
mo, da so bile določbe o nastavljanju župnikov v Škalah iz leta 1275 pozabljene oz. kršene.
Ali gre v tem primeru za nune iz samostana v Mekinjah ali pa je morda vendarle bil v Gornjem
Gradu tudi ženski samostan?
Kako je bilo vprašanje (ne)plačevanja davkov večplasten problem, govori listina iz leta 1306,
junij 30, Videm/Udine (regest v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 80, 81), s katero
se je patriarh Otobon obrnil na opata Wulfinga in mu sporočil, da je dobil pismo od papeške-
ga legata, kardinala Neapoleona, v katerem zahteva plačilo stroškov za svoje legatsko potova-
nje. Čeprav patriarh izraža sožalje opatu, ker se zaveda, da mu nalaga še dodatne naloge, mu
vendarle kot vicearhidiakonu v Savinjski marki nalaga, da pobere 53 mark novih dobrih be-
neških grošev in jih preda do 1. augusta tega leta Francu Nautti, notarju v Vidmu. Hkrati mu
ukazuje, naj tiste, ki se bodo upirali, javno naznani, da bo patriarh lahko ukrepal proti njim.
Lahko si mislimo, da je bilo pobiranje takšnih izrednih davkov izjemno nehvaležno delo, ki
so se mu mnogi upirali, in da za zamude pri plačevanju ni bil nujno kriv le opat. O istih teža-
vah priča tudi listina patriarha Otobona gornjegrajskemu opatu iz leta 1305, avgust 15, Vi-
dem/Udine (B. Otorepec, Videmske, št. 237, 64).
