Page 290 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 290
V primežu medplemiških prerivanj
von Saunek und hern Fridrich und hern Haynrich von Stubenberch«.57
Toda medtem ko sta Stubenberška tudi prisostvovala dogodku, Ulrika
Žovneškega kot kaže ni bilo v Judenburgu, vsaj med prisotnimi ga ni nave-
denega. Lahko pa ga najdemo marca tega leta, kako je prisostvoval pomiri-
tvi mejnih sporov med Leopoldom IV. Konjiškim in Žičko kartuzijo v zve-
zi z mejo med posestvijo kartuzije in Konjiških.58 Sporna je bila predvsem
tista zemlja, ki jo je kartuziji podelil Ulrik Žovneški.59 V tej listini je med
pričami na prvem mestu naveden »her Hauch van Tevffen hauptman in
dem Sevntal«, poleg njega pa je listino pečatil ravno Ulrik Žovneški.
Spor med Tirolskimi in Habsburškimi se je poglobil, ko je 4. junija 1307.
leta umrl mladi Rudolf III. Habsburški, najstarejši sin kralja Alberta, ki ga je
oče po smrti Václava III. proglasil za češkega kralja. Po Rudolfovi smrti je stran-
ka Henrika Koroškega pridobila moč, predvsem pa je Henrik takrat uspel do-
seči splošen konsenz s češkimi plemiči, da so ga priznali kot češkega kralja. Voj-
na je ponovno vzplamtela. Vojvoda Friderik, mlajši brat pokojnega češkega kra-
lja Rudolfa, je uspel skleniti sporazum z oglejskim patriarhom, goriškimi, or-
tenburškimi, vovbrškimi in pfanberškimi grofi ter nadškofom iz Salzburga in
krškim in bamberškim škofom. Ta velika zveza je takoj pokazala rezultate. Je-
seni istega leta sta Ulrik iz Walseeja60 in grof Henrik Goriški osvojila Koroško
in Kranjsko,61 o čemer nadrobno poročata tako opat Janez Vetrinjski62 kot tudi
1306, julij 4, Judenburg; regest v: MDC VII, št. 345, 132; CKL št. 75, 95, 96.
1306, marec 17; objavljeno v: CKL, št. 74, 93. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, 83.
Verjetno gre za del tiste podelitve, ki jo je Ulrik Žovneški podelil kartuzijanom in jo najdemo
opisano v potrdilni listini grofa Hermana I. iz leta 1377, januar 11; uporabil sem regest iz: J.
Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurkološter, 80.
O zgodovini družine Walsee na področju današnje države Slovenije je še vedno najboljše
delo: Max Doblinger, Die Herren von Walsee. Ein Beitrag zur Österreichischen Adelsgeschich-
te, Wien 1906. Osebo Ulrika I. Walseeja je obdelal na straneh 344–357.
O tem poroča vetrinjski opat Janez v: Liber certarum historiarum (»Ulricus vero de Wal-
se, capitaneus Styrie, ad regis iussum et Friderici, ducis Austrie, qui maior natu fuerat et fra-
tribus preeratatque terre, Chunrado presule Salczpurgensi in persona propria se offerente (et
cooperante), terras in brevi tempore subiciunt, quia potenciores terre cum Heinrico rege in
Bohemia versabantur, Carniolam Heinricus, comes Goricie assistentibus sibi comitibus de
Ortenburch et Sclavice gentis potentibus (suis affinibus) subiugavit. (In utraque terra maxi-
ma desolacio facta est, quia disturbium hoc messeis tempore agebatur.)). Cit. po: MDC VII,
št. 416, 156, 157.
Janez Vetrinjski je gotovo najpomembnejši koroški zgodovinar srednjega veka. Bil je opat v
samostanu v Vetrinju (1312–1345/47). Domneva se, da izhaja iz vzhodne Francije, za kar bi
govorila njegov jezik in slog. Bil je dvorni kaplan in svetovalec češkega kralja Henrika V. in
po njegovi smrti vojvode Alberta II. Avstrijskega. Poleg omenjenega glavnega dela je napisal
še manj pomebno delo »Cronica Romanorum«, pripisuje pa se mu tudi predelava zgodovine
vetrinjskega samostana »Histroria fundationis cenobii Victoriensis«. (Lexikon des Mittelal-
ters V, geslo Johann v. Viktring (Heinz Dopsch), 519, 520.)
von Saunek und hern Fridrich und hern Haynrich von Stubenberch«.57
Toda medtem ko sta Stubenberška tudi prisostvovala dogodku, Ulrika
Žovneškega kot kaže ni bilo v Judenburgu, vsaj med prisotnimi ga ni nave-
denega. Lahko pa ga najdemo marca tega leta, kako je prisostvoval pomiri-
tvi mejnih sporov med Leopoldom IV. Konjiškim in Žičko kartuzijo v zve-
zi z mejo med posestvijo kartuzije in Konjiških.58 Sporna je bila predvsem
tista zemlja, ki jo je kartuziji podelil Ulrik Žovneški.59 V tej listini je med
pričami na prvem mestu naveden »her Hauch van Tevffen hauptman in
dem Sevntal«, poleg njega pa je listino pečatil ravno Ulrik Žovneški.
Spor med Tirolskimi in Habsburškimi se je poglobil, ko je 4. junija 1307.
leta umrl mladi Rudolf III. Habsburški, najstarejši sin kralja Alberta, ki ga je
oče po smrti Václava III. proglasil za češkega kralja. Po Rudolfovi smrti je stran-
ka Henrika Koroškega pridobila moč, predvsem pa je Henrik takrat uspel do-
seči splošen konsenz s češkimi plemiči, da so ga priznali kot češkega kralja. Voj-
na je ponovno vzplamtela. Vojvoda Friderik, mlajši brat pokojnega češkega kra-
lja Rudolfa, je uspel skleniti sporazum z oglejskim patriarhom, goriškimi, or-
tenburškimi, vovbrškimi in pfanberškimi grofi ter nadškofom iz Salzburga in
krškim in bamberškim škofom. Ta velika zveza je takoj pokazala rezultate. Je-
seni istega leta sta Ulrik iz Walseeja60 in grof Henrik Goriški osvojila Koroško
in Kranjsko,61 o čemer nadrobno poročata tako opat Janez Vetrinjski62 kot tudi
1306, julij 4, Judenburg; regest v: MDC VII, št. 345, 132; CKL št. 75, 95, 96.
1306, marec 17; objavljeno v: CKL, št. 74, 93. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, 83.
Verjetno gre za del tiste podelitve, ki jo je Ulrik Žovneški podelil kartuzijanom in jo najdemo
opisano v potrdilni listini grofa Hermana I. iz leta 1377, januar 11; uporabil sem regest iz: J.
Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurkološter, 80.
O zgodovini družine Walsee na področju današnje države Slovenije je še vedno najboljše
delo: Max Doblinger, Die Herren von Walsee. Ein Beitrag zur Österreichischen Adelsgeschich-
te, Wien 1906. Osebo Ulrika I. Walseeja je obdelal na straneh 344–357.
O tem poroča vetrinjski opat Janez v: Liber certarum historiarum (»Ulricus vero de Wal-
se, capitaneus Styrie, ad regis iussum et Friderici, ducis Austrie, qui maior natu fuerat et fra-
tribus preeratatque terre, Chunrado presule Salczpurgensi in persona propria se offerente (et
cooperante), terras in brevi tempore subiciunt, quia potenciores terre cum Heinrico rege in
Bohemia versabantur, Carniolam Heinricus, comes Goricie assistentibus sibi comitibus de
Ortenburch et Sclavice gentis potentibus (suis affinibus) subiugavit. (In utraque terra maxi-
ma desolacio facta est, quia disturbium hoc messeis tempore agebatur.)). Cit. po: MDC VII,
št. 416, 156, 157.
Janez Vetrinjski je gotovo najpomembnejši koroški zgodovinar srednjega veka. Bil je opat v
samostanu v Vetrinju (1312–1345/47). Domneva se, da izhaja iz vzhodne Francije, za kar bi
govorila njegov jezik in slog. Bil je dvorni kaplan in svetovalec češkega kralja Henrika V. in
po njegovi smrti vojvode Alberta II. Avstrijskega. Poleg omenjenega glavnega dela je napisal
še manj pomebno delo »Cronica Romanorum«, pripisuje pa se mu tudi predelava zgodovine
vetrinjskega samostana »Histroria fundationis cenobii Victoriensis«. (Lexikon des Mittelal-
ters V, geslo Johann v. Viktring (Heinz Dopsch), 519, 520.)
