Page 294 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 294
V primežu medplemiških prerivanj
Poravnava iz 13. maja leta 1308 je imela svoj drugi del v listini, ki jo je
oktobra istega leta izdal opat Wulfing.72 V tej listini je opat potrdil, da ga je
grof Friderik Vovbrški ujel zato, ker je proti njegovemu (grofovemu) očetu
Ulriku (zakonitemu odvetniku Gornjegrajskega samostana) in proti grofo-
ma Frideriku in Hermanu nastopal (brez njihove krivde) sovražno in se jih
je pri koroškem vojvodi in tudi na drugih mestih trudil očrniti. Prav tako
jim opat ni izplačal vsote, ki bi jim pripadala kot zakonitim samostanskim
odvetnikom, kar potrjujejo tudi listine v Gornjegrajskem samostanu in v
konventu v Dobrli vasi. Zato je opat vse listine, ki lahko škodujejo grofom
Vovbrškim, razglasil za nične. Zadnje dejanje spora pa je sledilo konec leta
1308, ko je patriarh Otobon potrdil, da je opat Wulfing prostovoljno od-
stopil z mesta opata Gornjegrajskega samostana.73 Patriarh je zato ukazal,
naj se v samostanu čim hitreje izvedejo nadomestne volitve, da ne bo (če bo
predolgo brez opata) utrpel škode. Že naslednje leto najdemo v listinah za-
pisano ime novega gornjegrajskega opata – Leopolda, ki je na tem mestu
ostal vse do svoje smrti, maja leta 1342.
V času Wulfingovega opatovanja je bilo seveda nemogoče pričakovati,
da se bodo spori med njim in grofi Vovbrškimi pomirili. Po zamenjavi opa-
ta pa je lahko prišlo do novih pogajanj in v okviru teh do dokončne pomiri-
tve med samostanom in Vovbrškimi. Gotovo je tudi, da sporazum, v kate-
rega je bil opat Wulfing leta 1308 prisiljen, ni bil primerna osnova za trajno
sožitje obeh strani. Sporazum je bil plod vojaške zmage ene strani nad dru-
go in ga je zato (tudi po vsebini) očitno vsilila zmagovalna stran. Predho-
dno analizirane listine in predstavljen angažma opata Wulfinga v korist sa-
mostana jasno govorijo, da mu vseh očitanih napak sploh ne moremo pripi-
sati ali pa niso bile samo njegova krivda. Nova pogajanja, do katerih je mo-
ralo priti takoj po nastopu novega opata, so se končala 22. februarja 1309
s sporazumom v Mozirju.74 V tem sporazumu so opat Leopold in konvent
potrdili, da so se sporazumeli s svojima odvetnikoma grofoma Friderikom
in Hermanom Vovbrškima v zvezi z vsemi spornimi vprašanji, to je v zve-
zi z odvetniškimi in sodnimi pravicami v Gornjem Gradu ter v zvezi s ško-
do in zahtevami samostana do grofov zaradi ujetništva, v katerem so držali
bivšega opata Wulfinga: 1) Samostan odstopi od vseh zahtev proti grofom
Vovbrškim in tudi proti Eberhardu Vrbovškemu in njihovim dedičem in
1308, oktober 9, Pliberk/Bleiburg; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1719c; regest v: RHSt št.
35, 10; MDC VII, št. 492, 185, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 84, 85.
1308, december 3, Čedad; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1721b; regest v: RHSt, št. 41, 12;
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 85.
1309, februar 22, Mozirje; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1724b; regest v: CKL, št. 81, 102;
RHSt, št. 63, 18/19, MDC VII, št. 510, 191; I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 86, 87.
Poravnava iz 13. maja leta 1308 je imela svoj drugi del v listini, ki jo je
oktobra istega leta izdal opat Wulfing.72 V tej listini je opat potrdil, da ga je
grof Friderik Vovbrški ujel zato, ker je proti njegovemu (grofovemu) očetu
Ulriku (zakonitemu odvetniku Gornjegrajskega samostana) in proti grofo-
ma Frideriku in Hermanu nastopal (brez njihove krivde) sovražno in se jih
je pri koroškem vojvodi in tudi na drugih mestih trudil očrniti. Prav tako
jim opat ni izplačal vsote, ki bi jim pripadala kot zakonitim samostanskim
odvetnikom, kar potrjujejo tudi listine v Gornjegrajskem samostanu in v
konventu v Dobrli vasi. Zato je opat vse listine, ki lahko škodujejo grofom
Vovbrškim, razglasil za nične. Zadnje dejanje spora pa je sledilo konec leta
1308, ko je patriarh Otobon potrdil, da je opat Wulfing prostovoljno od-
stopil z mesta opata Gornjegrajskega samostana.73 Patriarh je zato ukazal,
naj se v samostanu čim hitreje izvedejo nadomestne volitve, da ne bo (če bo
predolgo brez opata) utrpel škode. Že naslednje leto najdemo v listinah za-
pisano ime novega gornjegrajskega opata – Leopolda, ki je na tem mestu
ostal vse do svoje smrti, maja leta 1342.
V času Wulfingovega opatovanja je bilo seveda nemogoče pričakovati,
da se bodo spori med njim in grofi Vovbrškimi pomirili. Po zamenjavi opa-
ta pa je lahko prišlo do novih pogajanj in v okviru teh do dokončne pomiri-
tve med samostanom in Vovbrškimi. Gotovo je tudi, da sporazum, v kate-
rega je bil opat Wulfing leta 1308 prisiljen, ni bil primerna osnova za trajno
sožitje obeh strani. Sporazum je bil plod vojaške zmage ene strani nad dru-
go in ga je zato (tudi po vsebini) očitno vsilila zmagovalna stran. Predho-
dno analizirane listine in predstavljen angažma opata Wulfinga v korist sa-
mostana jasno govorijo, da mu vseh očitanih napak sploh ne moremo pripi-
sati ali pa niso bile samo njegova krivda. Nova pogajanja, do katerih je mo-
ralo priti takoj po nastopu novega opata, so se končala 22. februarja 1309
s sporazumom v Mozirju.74 V tem sporazumu so opat Leopold in konvent
potrdili, da so se sporazumeli s svojima odvetnikoma grofoma Friderikom
in Hermanom Vovbrškima v zvezi z vsemi spornimi vprašanji, to je v zve-
zi z odvetniškimi in sodnimi pravicami v Gornjem Gradu ter v zvezi s ško-
do in zahtevami samostana do grofov zaradi ujetništva, v katerem so držali
bivšega opata Wulfinga: 1) Samostan odstopi od vseh zahtev proti grofom
Vovbrškim in tudi proti Eberhardu Vrbovškemu in njihovim dedičem in
1308, oktober 9, Pliberk/Bleiburg; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1719c; regest v: RHSt št.
35, 10; MDC VII, št. 492, 185, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 84, 85.
1308, december 3, Čedad; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1721b; regest v: RHSt, št. 41, 12;
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 85.
1309, februar 22, Mozirje; prepis iz 19. stoletja v: StLA, št. 1724b; regest v: CKL, št. 81, 102;
RHSt, št. 63, 18/19, MDC VII, št. 510, 191; I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 86, 87.
