Page 297 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 297
Zgornja in spodnja Savinjska dolina
sti oziroma dileme, bi želeli opozoriti še na sledeče. V obravnavani podeli-
tveni listini iz leta 1311 so grofje Vovbrški jasno zapisali, da podeljujejo sa-
mostanu posest iz šoštanjskega urbarja. To dejstvo pa zmanjšuje verjetnost
lociranja imena Selo v Janško selo pri Vinski Gori in Brezove v zaselek Bre-
zovo pri Ponikvi, temveč kaže na večjo verjetnost lociranja omenjenih dveh
krajev na področje Šaleške doline. Če primerjamo te podatke z najstarej-
šim ohranjenim urbarjem gospoščine Šoštanj, ki je nastal konec 15. stoletja
(najverjetneje okoli 1498),80 potem je najverjetneje potrebno enačiti Selo s
krajem Silova južno od Velenja, saj niti v Janškovem selu niti v Selu pri Paki
gospoščina Šoštanj ni imela svojih posesti, imela jih pa je v Silovi in Kotah
– na področju današnjega Šentilja pri Velenju. Kot najverjetnejša lokacija
za kraj Brezova pa se iz istih razlogov kaže zaselek Brezova v Škalah in ne
Brezovo pri Ponikvi. V zvezi s sporom med Gornjegrajskim samostanom
in grofi Vovbrškimi je potrebno opozoriti še na eno, le na prvi pogled ne-
pomembno podrobnost. Prvi sporazum med Vovbrškimi in opatom Wul-
fingom leta 1308 je bil sestavljen in podpisan v Pliberku/Bleiburgu, matič-
nem gradu grofovske rodbine; drugi sporazum med grofi in opatom Leo-
poldom je bil dosežen v Mozirju, nevtralnem kraju, katerega lastnik je bil
oglejski patriarh, a so ga imeli v fevdu Vovbrški vsaj od leta 1241 dalje (glej
zgoraj), zadnja listina z dokončnim besedilom pa je nastala že v Gornjegraj-
skem samostanu. Tudi iz tega se vidi, kako je pobuda v sporu prehajala iz
rok Vovbrških, ki so na začetku izkoristili vojno za češko krono in vojaško
premagali opata Wulfinga (ki se je v tem sporu opredelil drugače kot sami),
v roke samostana, ki je očitno uspešno izkoristil pretirano grobo ravnanje
grofov z opatom, si pridobil moralno premoč in (moderno rečeno) politič-
no pobudo ter jo na koncu uspel tudi materializirati. Pomembno vlogo pa
je odigralo tudi dejstvo, da so bile odvetniške pravice, ki so jih izvrševali
Vovbrški na posestih samostana, tudi finančno preveč mamljive, da bi jih
bili pripravljeni ogroziti z nepotrebnim sporom.
Vovbrški so imeli ves čas v upravljanju tudi oglejska posestva v Zgornji Sa-
vinjski dolini, katerih središča so bili gradovi Gornji Grad, Mozirje in Vrbo-
vec. O Mozirju in predvsem vprašanju izvora Friderika iz Castella smo več
razpravljali že v poglavju o Zgornji Savinjski dolini v prvi polovici 13. stole-
tja. Grofje Vovbrški so bili na področju Mozirja zagotovo oglejski fevdniki.
Urbar hrani StLA Graz, Stockurbare f. 67/156. Razlog, da smo se odločili za datiranje raje
v čas okoli 1498 kot okoli 1480, kot je to na primer datiral Pavle Blaznik v Topografiji, je, da
najdemo v urbarju gospoščine Kacenštajn, ki sestavlja del urbarja gospoščine Šoštanj, na dveh
mestih zapis, datiran v leto 1498. Tako črnilo kot pisava nas tudi prepričujeta, da je bil cel ur-
bar sestavljen istočasno oziroma od istega pisarja in da nimamo opravka z mlajšima oz. ka-
snejšima pripisoma.
sti oziroma dileme, bi želeli opozoriti še na sledeče. V obravnavani podeli-
tveni listini iz leta 1311 so grofje Vovbrški jasno zapisali, da podeljujejo sa-
mostanu posest iz šoštanjskega urbarja. To dejstvo pa zmanjšuje verjetnost
lociranja imena Selo v Janško selo pri Vinski Gori in Brezove v zaselek Bre-
zovo pri Ponikvi, temveč kaže na večjo verjetnost lociranja omenjenih dveh
krajev na področje Šaleške doline. Če primerjamo te podatke z najstarej-
šim ohranjenim urbarjem gospoščine Šoštanj, ki je nastal konec 15. stoletja
(najverjetneje okoli 1498),80 potem je najverjetneje potrebno enačiti Selo s
krajem Silova južno od Velenja, saj niti v Janškovem selu niti v Selu pri Paki
gospoščina Šoštanj ni imela svojih posesti, imela jih pa je v Silovi in Kotah
– na področju današnjega Šentilja pri Velenju. Kot najverjetnejša lokacija
za kraj Brezova pa se iz istih razlogov kaže zaselek Brezova v Škalah in ne
Brezovo pri Ponikvi. V zvezi s sporom med Gornjegrajskim samostanom
in grofi Vovbrškimi je potrebno opozoriti še na eno, le na prvi pogled ne-
pomembno podrobnost. Prvi sporazum med Vovbrškimi in opatom Wul-
fingom leta 1308 je bil sestavljen in podpisan v Pliberku/Bleiburgu, matič-
nem gradu grofovske rodbine; drugi sporazum med grofi in opatom Leo-
poldom je bil dosežen v Mozirju, nevtralnem kraju, katerega lastnik je bil
oglejski patriarh, a so ga imeli v fevdu Vovbrški vsaj od leta 1241 dalje (glej
zgoraj), zadnja listina z dokončnim besedilom pa je nastala že v Gornjegraj-
skem samostanu. Tudi iz tega se vidi, kako je pobuda v sporu prehajala iz
rok Vovbrških, ki so na začetku izkoristili vojno za češko krono in vojaško
premagali opata Wulfinga (ki se je v tem sporu opredelil drugače kot sami),
v roke samostana, ki je očitno uspešno izkoristil pretirano grobo ravnanje
grofov z opatom, si pridobil moralno premoč in (moderno rečeno) politič-
no pobudo ter jo na koncu uspel tudi materializirati. Pomembno vlogo pa
je odigralo tudi dejstvo, da so bile odvetniške pravice, ki so jih izvrševali
Vovbrški na posestih samostana, tudi finančno preveč mamljive, da bi jih
bili pripravljeni ogroziti z nepotrebnim sporom.
Vovbrški so imeli ves čas v upravljanju tudi oglejska posestva v Zgornji Sa-
vinjski dolini, katerih središča so bili gradovi Gornji Grad, Mozirje in Vrbo-
vec. O Mozirju in predvsem vprašanju izvora Friderika iz Castella smo več
razpravljali že v poglavju o Zgornji Savinjski dolini v prvi polovici 13. stole-
tja. Grofje Vovbrški so bili na področju Mozirja zagotovo oglejski fevdniki.
Urbar hrani StLA Graz, Stockurbare f. 67/156. Razlog, da smo se odločili za datiranje raje
v čas okoli 1498 kot okoli 1480, kot je to na primer datiral Pavle Blaznik v Topografiji, je, da
najdemo v urbarju gospoščine Kacenštajn, ki sestavlja del urbarja gospoščine Šoštanj, na dveh
mestih zapis, datiran v leto 1498. Tako črnilo kot pisava nas tudi prepričujeta, da je bil cel ur-
bar sestavljen istočasno oziroma od istega pisarja in da nimamo opravka z mlajšima oz. ka-
snejšima pripisoma.
