Page 289 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 289
Zgornja in spodnja Savinjska dolina
češkega kralja iz družine Přemyslidov Václava III.53 Prišlo je do vojne med
Henrikom in Habsburžani, na stran katerih so se postavili tudi grof Vov-
brški in svobodni Žovneški. Seveda tudi Henrik ni ostal brez podpore. Že
leta 1306 je z ogrskim kraljem Otonom in njegovim bratom, bavarskim
vojvodo Štefanom, sklenil sporazum o pomoči proti vsem sovražnikom. V
sporazumu so sicer zapisali, da ta ne velja proti Rimskemu cesarstvu, vojvo-
dama Rudolfu in Frideriku Avstrijskima, bavarskima vojvodama Rudolfu
in Ludviku ter brandenburškim mejnim grofom Otonu, Hermanu in Wal-
demarju, vendar je v tem sporazumu tudi dodatek, da če se kateri od na-
štetih prvi začne obnašati sovražno, potem velja sporazum tudi proti nje-
mu.54 Zanimivo pa je, da se na stran Henrika Koroškega niso postavili nje-
govi sorodniki grofje Goriški. Vojna med koroškim vojvodo in njegovimi
zavezniki je večkrat neposredno prizadela tudi obravnavano ozemlje. Gor-
njegrajski opat Wulfing se je v borbi za češko krono postavil na stran ko-
roškega vojvode, grofa Henrika Tirolskega. Ta je za svojega namestnika na
področju Savinjske doline postavil tirolskega plemiča Huga s Taufersa, nje-
mu pa se je zoperstavil zaveznik cesarja Alberta (oz. njegovega sina vojvode
Friderika) Ulrik Žovneški. Hugo s Taufersa je kot vojvodov namestnik do-
bil v upravo gradova Vojnik in Žaženberg ter trg Žalec – vse deželnoknež-
je posesti na obravnavanem področju, kar dokazujeta dve listini. V sprem-
stvu Huga s Taufersa je bil že leta 1306 sodnik Albreht iz Vojnika, Hugo-
va žena pa je smela po smrti moža zadržati te tri posesti, do katerih pa niso
imeli njeni dediči nobenih pravic.55
Zanimivo je, da najdemo februarja 1306 v Landshutu na Bavarskem v
spremstvu vojvode Henrika Koroškega še vedno prisotne tudi Ulrika III.
Vovbrškega in Ulrika II. Žovneškega.56 Ulrik III. Vovbrški je nato skupaj
z goriškima grofoma Henrikom in Albertom odpotoval na Štajersko, kjer
sta se mu pridružila tudi njegova sinova in so nato v Judenburgu poravna-
li medsebojni dolg. Goriška grofa sta zastavila Ulriku III. Vovbrškemu in
njegovima sinovoma Frideriku in Hermanu II. grad Kamen v Podjuni za
900 mark srebra. S tem sta poravnala dolg njunega očeta, ki je prvotno zna-
šal 400 mark srebra, nato pa skupaj z obrestmi narasel na 900 mark. Kot
poroka pri tej poravnavi so Vovbrški navedli »Wlrichen den edlen vreyn
Prim. 1306, februar 28, Landshut; regest v MDC VII, št. 328, 126, v katerem je našteta vsa
posest, ki jo je Henrik podelil kot doto in kot jutrnjo svoji ženi Ani, »uxori sue, ducisse Ka-
rinthie, sorori domini Wenceslai, Bohemie et Polonie regis«.
1306, september 8, Furt; regest v: MDC VII, št. 360, 137.
1311, maj 20, Dunaj; regest v: RHSt, št. 279, 78, 79. Prim.: H. Pirchegger, Die Untersteier-
mark in der Geschichte, 212; D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
1306, februar 28, Landshut; regest v: CKL, št. 73, 93; MDC VII, št. 328, 126.
češkega kralja iz družine Přemyslidov Václava III.53 Prišlo je do vojne med
Henrikom in Habsburžani, na stran katerih so se postavili tudi grof Vov-
brški in svobodni Žovneški. Seveda tudi Henrik ni ostal brez podpore. Že
leta 1306 je z ogrskim kraljem Otonom in njegovim bratom, bavarskim
vojvodo Štefanom, sklenil sporazum o pomoči proti vsem sovražnikom. V
sporazumu so sicer zapisali, da ta ne velja proti Rimskemu cesarstvu, vojvo-
dama Rudolfu in Frideriku Avstrijskima, bavarskima vojvodama Rudolfu
in Ludviku ter brandenburškim mejnim grofom Otonu, Hermanu in Wal-
demarju, vendar je v tem sporazumu tudi dodatek, da če se kateri od na-
štetih prvi začne obnašati sovražno, potem velja sporazum tudi proti nje-
mu.54 Zanimivo pa je, da se na stran Henrika Koroškega niso postavili nje-
govi sorodniki grofje Goriški. Vojna med koroškim vojvodo in njegovimi
zavezniki je večkrat neposredno prizadela tudi obravnavano ozemlje. Gor-
njegrajski opat Wulfing se je v borbi za češko krono postavil na stran ko-
roškega vojvode, grofa Henrika Tirolskega. Ta je za svojega namestnika na
področju Savinjske doline postavil tirolskega plemiča Huga s Taufersa, nje-
mu pa se je zoperstavil zaveznik cesarja Alberta (oz. njegovega sina vojvode
Friderika) Ulrik Žovneški. Hugo s Taufersa je kot vojvodov namestnik do-
bil v upravo gradova Vojnik in Žaženberg ter trg Žalec – vse deželnoknež-
je posesti na obravnavanem področju, kar dokazujeta dve listini. V sprem-
stvu Huga s Taufersa je bil že leta 1306 sodnik Albreht iz Vojnika, Hugo-
va žena pa je smela po smrti moža zadržati te tri posesti, do katerih pa niso
imeli njeni dediči nobenih pravic.55
Zanimivo je, da najdemo februarja 1306 v Landshutu na Bavarskem v
spremstvu vojvode Henrika Koroškega še vedno prisotne tudi Ulrika III.
Vovbrškega in Ulrika II. Žovneškega.56 Ulrik III. Vovbrški je nato skupaj
z goriškima grofoma Henrikom in Albertom odpotoval na Štajersko, kjer
sta se mu pridružila tudi njegova sinova in so nato v Judenburgu poravna-
li medsebojni dolg. Goriška grofa sta zastavila Ulriku III. Vovbrškemu in
njegovima sinovoma Frideriku in Hermanu II. grad Kamen v Podjuni za
900 mark srebra. S tem sta poravnala dolg njunega očeta, ki je prvotno zna-
šal 400 mark srebra, nato pa skupaj z obrestmi narasel na 900 mark. Kot
poroka pri tej poravnavi so Vovbrški navedli »Wlrichen den edlen vreyn
Prim. 1306, februar 28, Landshut; regest v MDC VII, št. 328, 126, v katerem je našteta vsa
posest, ki jo je Henrik podelil kot doto in kot jutrnjo svoji ženi Ani, »uxori sue, ducisse Ka-
rinthie, sorori domini Wenceslai, Bohemie et Polonie regis«.
1306, september 8, Furt; regest v: MDC VII, št. 360, 137.
1311, maj 20, Dunaj; regest v: RHSt, št. 279, 78, 79. Prim.: H. Pirchegger, Die Untersteier-
mark in der Geschichte, 212; D. Kos, Med gradom in mestom, 105.
1306, februar 28, Landshut; regest v: CKL, št. 73, 93; MDC VII, št. 328, 126.
