Page 293 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 293
Zgornja in spodnja Savinjska dolina
hranil zaklenjenega s trojnim ključem; nazadnje pa je še moral obljubiti, da
bo pustil samostanske brate, ki že opravljajo posamezne službe, da te upra-
vljajo še naprej, in sicer: brata Rudolfa kot župnika v samostanu (»domi-
nus Rudolfus sit plebanus in monasterio«), brata Leopolda skupaj s Konra-
dom iz Pernovega v Škalah (!)70 (»dominus Leupoldus in Schoelach cum
domino Chunrado Pernowario«) ter brata Rainherja v Ljubnem (»frater
Reynherus in Lovuen«). Opat je na prošnjo Friderika Vovbrškega in v smi-
slu razodbe oprostil Vovbržanom in njihovim privržencem vso škodo, ki so
jo storili samostanu, prav tako pa je grofom Vovbrškim oprostil plačilo ti-
ste vsote denarja, za katero jim je zastavil odvetništvo. Vse to je podkrepil s
tem, da je predal patriarhovo pečateno listino, ki jo je sam pečatil še s svo-
jim pečatom in s pečatom gornjegrajskega konventa. Opat je grofa Vovbr-
škega priznal kot pravega dednega odvetnika samostanskih posesti in po-
trdil, da mu mora slediti njegov najstarejši dedič. Obljubil je še, da bo spor-
na posestva, ki jih je zastavil Eberhardu Vrbovškemu za 300 mark oglejskih
pfenigov, rešil zastave do naslednjih binkošti. Povsem na koncu pa je gro-
fu in njegovim pomagačem tudi obljubil, da jih bo razrešil cerkvenega iz-
občenja. Kaže (čeprav ta podatek ni nikjer zapisan), da je opat ali pa verje-
tneje patriarh uporabil ta učinkovit in kar razširjen instrument prisile, ki
so ga imele cerkvene institucije skoraj edinega na voljo v boju zoper samo-
vlado svetnih plemičev. Kot priče so bili našteti Hartung kanonik dobrol-
skega korarskega avguštinskega samostana, polzelski župnik Peregrin, ve-
likovški kanonik samostana avguštincev - eremitov Johan, Nikolaj iz Neu-
hausa pri Lavamündu (»Nycolaus miles de Novo Castro«),71 Ulrik »Pey-
zario«, Filip »scolastico« in Dieter, sodnik v Pliberku.
Ali lahko ob tej dvojni zasedenosti škalske fare domnevamo, da se tako kaže dvojna narava le-
te – brat Leopold je skrbel za infirmarij za bolne in ostarele samostanske brate, medtem ko bi
bila naloga župnika(?) Konrada iz Pernovega naloga »normalnega« župnika, katerega skrb je
bila usmerjena k župljanom, se ne da z gotovostjo zatrditi. Vendar je to kot kaže najverjetnej-
ša razlaga. Vsekakor gre v tem primeru za nenavaden institut, ki ga srečamo le na tem mestu,
kasneje pa ne zvemo več za takšno dvojno zasedenost fare.
Provinienca tega vovbrškega viteza ni povsem jasna. Koroški zgodovinarji ga brez izjeme vsi
postavljajo na grad Neuhaus pri Lavamündu/Labotu, medtem ko je Dušan Kos pri objavi
celjskih listin domneval, da je potrebno postaviti tega viteza na grad Dobrno/Neuhaus (prim.
CKL, št. 58, 82; št. 66, 86, št. 67, 67, št. 81, 102). Glede na dejstvo, da je v ohranjenih listinah,
v katerih nastopa kot priča praktično brez izjeme naštet v vovbrškem spremstvu, in ker vemo,
da Vovbržani niso imeli v lasti Dobrne, so pa posedovali Neuhaus pri Lavamündu/Labotu, ga
sami umeščamo na Koroško. To potrjuje tudi dejstvo, da ga npr. leta 1325 (se pravi že po izu-
mrtju seniorjev) najdemo v spremstvu šentpavelskega opata (1325, oktober 16; GZM III/76:
»Nikla von Altenwurch«).
hranil zaklenjenega s trojnim ključem; nazadnje pa je še moral obljubiti, da
bo pustil samostanske brate, ki že opravljajo posamezne službe, da te upra-
vljajo še naprej, in sicer: brata Rudolfa kot župnika v samostanu (»domi-
nus Rudolfus sit plebanus in monasterio«), brata Leopolda skupaj s Konra-
dom iz Pernovega v Škalah (!)70 (»dominus Leupoldus in Schoelach cum
domino Chunrado Pernowario«) ter brata Rainherja v Ljubnem (»frater
Reynherus in Lovuen«). Opat je na prošnjo Friderika Vovbrškega in v smi-
slu razodbe oprostil Vovbržanom in njihovim privržencem vso škodo, ki so
jo storili samostanu, prav tako pa je grofom Vovbrškim oprostil plačilo ti-
ste vsote denarja, za katero jim je zastavil odvetništvo. Vse to je podkrepil s
tem, da je predal patriarhovo pečateno listino, ki jo je sam pečatil še s svo-
jim pečatom in s pečatom gornjegrajskega konventa. Opat je grofa Vovbr-
škega priznal kot pravega dednega odvetnika samostanskih posesti in po-
trdil, da mu mora slediti njegov najstarejši dedič. Obljubil je še, da bo spor-
na posestva, ki jih je zastavil Eberhardu Vrbovškemu za 300 mark oglejskih
pfenigov, rešil zastave do naslednjih binkošti. Povsem na koncu pa je gro-
fu in njegovim pomagačem tudi obljubil, da jih bo razrešil cerkvenega iz-
občenja. Kaže (čeprav ta podatek ni nikjer zapisan), da je opat ali pa verje-
tneje patriarh uporabil ta učinkovit in kar razširjen instrument prisile, ki
so ga imele cerkvene institucije skoraj edinega na voljo v boju zoper samo-
vlado svetnih plemičev. Kot priče so bili našteti Hartung kanonik dobrol-
skega korarskega avguštinskega samostana, polzelski župnik Peregrin, ve-
likovški kanonik samostana avguštincev - eremitov Johan, Nikolaj iz Neu-
hausa pri Lavamündu (»Nycolaus miles de Novo Castro«),71 Ulrik »Pey-
zario«, Filip »scolastico« in Dieter, sodnik v Pliberku.
Ali lahko ob tej dvojni zasedenosti škalske fare domnevamo, da se tako kaže dvojna narava le-
te – brat Leopold je skrbel za infirmarij za bolne in ostarele samostanske brate, medtem ko bi
bila naloga župnika(?) Konrada iz Pernovega naloga »normalnega« župnika, katerega skrb je
bila usmerjena k župljanom, se ne da z gotovostjo zatrditi. Vendar je to kot kaže najverjetnej-
ša razlaga. Vsekakor gre v tem primeru za nenavaden institut, ki ga srečamo le na tem mestu,
kasneje pa ne zvemo več za takšno dvojno zasedenost fare.
Provinienca tega vovbrškega viteza ni povsem jasna. Koroški zgodovinarji ga brez izjeme vsi
postavljajo na grad Neuhaus pri Lavamündu/Labotu, medtem ko je Dušan Kos pri objavi
celjskih listin domneval, da je potrebno postaviti tega viteza na grad Dobrno/Neuhaus (prim.
CKL, št. 58, 82; št. 66, 86, št. 67, 67, št. 81, 102). Glede na dejstvo, da je v ohranjenih listinah,
v katerih nastopa kot priča praktično brez izjeme naštet v vovbrškem spremstvu, in ker vemo,
da Vovbržani niso imeli v lasti Dobrne, so pa posedovali Neuhaus pri Lavamündu/Labotu, ga
sami umeščamo na Koroško. To potrjuje tudi dejstvo, da ga npr. leta 1325 (se pravi že po izu-
mrtju seniorjev) najdemo v spremstvu šentpavelskega opata (1325, oktober 16; GZM III/76:
»Nikla von Altenwurch«).
