Page 285 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 285
Zgornja in spodnja Savinjska dolina
je, da sta brata Valdeška, ki sta bila sicer patriarhova ministeriala, prodala
štiri hube, ki so bile njuna last (»eur rechten aigen«). Kako sta lahko pri-
šla do svojih alodov, ostaja povsem odprto vprašanje. Eberhard se omenja
še leta 1321, ko je njegova žena »Diemuot von Eberstain« (grad Eberstein
pri Celovcu) iz svoje dediščine in s privoljenjem svoje hčere Kunigunde in
sina Nikolaja podelila marenberškemu samostanu dohodke v višini štirih
mark pfenigov v kraju Hochfeistritz pri Ebersteinu.32 Eberhard je v tej listi-
ni označen kot »Loesenczer von Waldeck«, se pravi kot Ložničan,33 in je li-
stino tudi pečatil. Njegov grb je zobato prečno deljen ščit, ki tako zelo spo-
minja na grb Škodnikov (prečno deljen ščit v oblačnem rezu),34 da tudi ta
podatek podkrepljuje domnevo o sorodstvenih vezeh med družinama Ško-
dnikov in Ložničanov. Ložniški bratje Oton, Eberhard, Bertold, Ortolf
in Henrik so nato leta 1322 prodali Konradu Aufensteinskemu in njego-
vi ženi Diemuti grad Valdek (»haus Waldekk«) in dvor pod njim z vsem,
kar sodi zraven, in s pravicami do gozda v Ponikvi skupaj s sodiščem (kar je
vse bilo fevd oglejskega patriarha).35 Obdržali so še nekaj posesti v okolici,
vendar so jih tudi kmalu začeli prodajati.36 Bertolda Ložniškega tako sreča-
mo leta 1348 v Pilštanju, kjer je bil verjetno nameščen kot uradnik krške-
ga škofa, ko je pečatil listino, ki jo je v korist Gornjegrajskega samostana iz-
dala Kunigunda Fofoičer (»Chunegunt den Phophoytzerin«) in s katero
auch mit dem gericht auf den selben huben ze schermennach des landes recht an alles geverde
vnd schullen si daz haben auf vnser trewen sonder auf allem daz wir haben vnd daz disev sach
steth vnd vnverbrochen beleibe geben wir in disen prief gesigelt mith vnser baider insigeln
des sint auch zevg Ottel Gotschel vnd Heintzel von Lindek, Peter der Schenke vnd Volschal-
kh von Weitenstain, Ruedolf von Lengburch vnd Jensel der Walich vnd ander piderb leut ge-
nuog.«). V listini je tudi ohranjen grb Otona Valdeškega – polje grba prečno deljeno v oblač-
nem rezu.
1321, december 20; originalna perg. listina v: StLA Graz, št. 1894. Regest v: MDC VIII, št.
607, 177. Prim. tudi: J. Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan, 77.
Lociranje Ložničanov je negotovo. H. Wiessner se mu je npr. pri pripravi VIII. in IX. zvezka
MDC izognil, čeprav v obeh najdemo tudi pripadnike te družine. Najverjetnejša je lokacija v
vas Ložnica pri Slovenski Bistrici, kamor je nekatere uvrstil tudi Pavle Blaznik (Topografija I,
457). Zanimivo pa je, da se je tudi on izognil lociranju »naših« Ložničanov iz Valdeka. Poleg
te lokacije je možno tudi lociranje npr. v Ložnico pri Žalcu, enako pa je možno predpostaviti
tudi, da je potrebno iskati Ložnico, po kateri so se omenjeni bratje imenovali, zunaj področja
današnje Slovenije.
Grb Eberharda je ohranjen na citirani listini iz 1320, februar 22, Vitanje, original v: StLA, št.
1866b. Primerjaj tudi: Josef Kraßler, Steirischer Wappenschüssel, 23 (Hokenberg) in 32 (Waldeck).
1322, julij 11, Dravograd; objavljeno v: MDC VIII, št. 627, 182.
Na primer leta 1324, april 23 (objavljeno v: MDC VIII, št. 714, 207). Tega dne je Eberhard
Ložniški (»Eberhart der Loesentzer«) potrdil, da je v svojem imenu in imenu svojih dedičev
prodal Konradu Aufensteinskemu sedem kmetij, ležečih v okolici gradu Valdek, za 41 mark
srebra dunajske teže.
je, da sta brata Valdeška, ki sta bila sicer patriarhova ministeriala, prodala
štiri hube, ki so bile njuna last (»eur rechten aigen«). Kako sta lahko pri-
šla do svojih alodov, ostaja povsem odprto vprašanje. Eberhard se omenja
še leta 1321, ko je njegova žena »Diemuot von Eberstain« (grad Eberstein
pri Celovcu) iz svoje dediščine in s privoljenjem svoje hčere Kunigunde in
sina Nikolaja podelila marenberškemu samostanu dohodke v višini štirih
mark pfenigov v kraju Hochfeistritz pri Ebersteinu.32 Eberhard je v tej listi-
ni označen kot »Loesenczer von Waldeck«, se pravi kot Ložničan,33 in je li-
stino tudi pečatil. Njegov grb je zobato prečno deljen ščit, ki tako zelo spo-
minja na grb Škodnikov (prečno deljen ščit v oblačnem rezu),34 da tudi ta
podatek podkrepljuje domnevo o sorodstvenih vezeh med družinama Ško-
dnikov in Ložničanov. Ložniški bratje Oton, Eberhard, Bertold, Ortolf
in Henrik so nato leta 1322 prodali Konradu Aufensteinskemu in njego-
vi ženi Diemuti grad Valdek (»haus Waldekk«) in dvor pod njim z vsem,
kar sodi zraven, in s pravicami do gozda v Ponikvi skupaj s sodiščem (kar je
vse bilo fevd oglejskega patriarha).35 Obdržali so še nekaj posesti v okolici,
vendar so jih tudi kmalu začeli prodajati.36 Bertolda Ložniškega tako sreča-
mo leta 1348 v Pilštanju, kjer je bil verjetno nameščen kot uradnik krške-
ga škofa, ko je pečatil listino, ki jo je v korist Gornjegrajskega samostana iz-
dala Kunigunda Fofoičer (»Chunegunt den Phophoytzerin«) in s katero
auch mit dem gericht auf den selben huben ze schermennach des landes recht an alles geverde
vnd schullen si daz haben auf vnser trewen sonder auf allem daz wir haben vnd daz disev sach
steth vnd vnverbrochen beleibe geben wir in disen prief gesigelt mith vnser baider insigeln
des sint auch zevg Ottel Gotschel vnd Heintzel von Lindek, Peter der Schenke vnd Volschal-
kh von Weitenstain, Ruedolf von Lengburch vnd Jensel der Walich vnd ander piderb leut ge-
nuog.«). V listini je tudi ohranjen grb Otona Valdeškega – polje grba prečno deljeno v oblač-
nem rezu.
1321, december 20; originalna perg. listina v: StLA Graz, št. 1894. Regest v: MDC VIII, št.
607, 177. Prim. tudi: J. Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan, 77.
Lociranje Ložničanov je negotovo. H. Wiessner se mu je npr. pri pripravi VIII. in IX. zvezka
MDC izognil, čeprav v obeh najdemo tudi pripadnike te družine. Najverjetnejša je lokacija v
vas Ložnica pri Slovenski Bistrici, kamor je nekatere uvrstil tudi Pavle Blaznik (Topografija I,
457). Zanimivo pa je, da se je tudi on izognil lociranju »naših« Ložničanov iz Valdeka. Poleg
te lokacije je možno tudi lociranje npr. v Ložnico pri Žalcu, enako pa je možno predpostaviti
tudi, da je potrebno iskati Ložnico, po kateri so se omenjeni bratje imenovali, zunaj področja
današnje Slovenije.
Grb Eberharda je ohranjen na citirani listini iz 1320, februar 22, Vitanje, original v: StLA, št.
1866b. Primerjaj tudi: Josef Kraßler, Steirischer Wappenschüssel, 23 (Hokenberg) in 32 (Waldeck).
1322, julij 11, Dravograd; objavljeno v: MDC VIII, št. 627, 182.
Na primer leta 1324, april 23 (objavljeno v: MDC VIII, št. 714, 207). Tega dne je Eberhard
Ložniški (»Eberhart der Loesentzer«) potrdil, da je v svojem imenu in imenu svojih dedičev
prodal Konradu Aufensteinskemu sedem kmetij, ležečih v okolici gradu Valdek, za 41 mark
srebra dunajske teže.
