Page 121 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 121
Posesti družine iz Orta na obravnavanem področju
žiti dokazi o prisotnosti gospodov iz Orta v dogajanjih, ki se tičejo Savinj-
ske doline ali njene širše okolice. Pri tem je potrebno opozoriti, da jih po-
gosto najdemo tudi v bližini grofov Vovbrških, kar je gotovo mogoče razlo-
žiti s soseščino obeh družin na področju Savinjske doline7 in Guštanja,8 so-
delovali pa so tudi pri podelitvi posesti avstrijskega in štajerskega vojvode
Leopolda VI. Žičkemu samostanu leta 12079 ter pri dogodkih ob postavi-
tvi kamnitega mostu čez Savo v Zidanem Mostu leta 1224.10 Iz gradiva pa
ni mogoče razbrati, ali so bili pri teh dogodkih prisotni »le« kot ministe-
riali štajerskega vojvode ali tudi kot zainteresirani posestniki sosednjih ze-
mljišč. Že pet let kasneje pa se stanje spremeni. Iz leta 1229 že imamo ohra-
njeno listino, ki prva natančneje opredeljuje posest gospodov iz Orta v Sa-
vinjski dolini.11 Z njo je Ušalk iz Prekope, milit Hartnida IV. iz Orta,12 po-
delil samostanu v Gornjem Gradu v blagor svoje duše in duš svojega (oči-
tno že pokojnega) sina in svojih pokojnih staršev dve kmetiji pri Andražu
pri Polzeli. Istočasno si je zaželel, da bi bil skupaj s svojimi nasledniki poko-
pan v samostanu. Kaže, da je šlo za dar, katerega glavni namen je bil prido-
biti prostor za družinsko grobnico v samostanu, to je v imenitnem prosto-
ru in seveda tudi v imenitni družbi ostalih plemiških rodbin, ki so tam že
Najverjetneje drži mnenje Hansa Pircheggerja, da so Orti prišli do posesti v okolici Celja tako,
da so jih dobili v fevd od grofov Vovbrških, ki so po smrti mejnega grofa Guntherja le-tega nas-
ledili (H. Pirchegger, Landefürst und Adel 3, 224s).
Npr.: 1215, junij 3; v: StUB II, št. 136, 207 (»Willehalmus comes de Hunenburc /…/ Hartni-
dus de Ort«); 1217; v: MDC IV, št. 1748, 90 (»comes Willehalmus de Hunenburc, dominus
Hartnidus de Orte«).
1207; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 122, 70. Glej tudi: J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in
Jurklošter, 55, 56, v kateri je vsebina listine natančno analizirana.
1224, februar 8, Maribor; objavljeno v: GZM I/57; regest v: Kos, Gradivo V, št. 386, 198.
1229, marec 4; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, list. št. 462; objavljeno v:
Kos, Gradivo V, št. 499, 249, StUB II, št. 262, 358.
Tega prekopskega milita smo spoznali že zgoraj ob obravnavanju kunšperškega Hekenberga,
ko se je leta 1247 pravdal s samostanom za motniško posest. Zato nas preseneti nadaljnja uso-
da te družine. Čeprav presega zadano vsebino razprave, želimo vendarle opozoriti, da najde-
mo naslednika (vnuka ali morda celo pravnuka) omenjenega prekopskega viteza leta 1336 kot
svibenjskega fevdnika na Dolenjskem. Tega leta je namreč Ušalk iz Prekope potrdil, da ima-
ta skupaj z ženo Dimuto od Jurija Svibenjskega v zakupu tri hube v Trebanjski dolini (1336,
julij 10; prepis v StLA Graz, št. 2102b: »Ich Veschalch von Prekop vnd mein wirtin Diemut
vnt vnser erben vergehen /.../ daz wir /.../ dem edeln manne hern Georgen von Scherffenber-
ch vnd seiner wiertin vrawen Chuengunten vnd iren erben drei hueben versaczt haben die
in Treental gelegen sint dacz Ponikel czwo auf der ain waz Maerein cze den czeiten gesezzen
sint dacz Ponikel czwo auf der ain waz Maerein cze den czeiten gesezzen auf der andern waz
Mathei gesezzen auch cze den czeiten, die dritte hueb leit dacz Giser da waz Thomas ze den
czeiten auf gesezzen ...«). Poleg Ušalka je listino pečatil še vitez Rudolf iz Žovneka.
žiti dokazi o prisotnosti gospodov iz Orta v dogajanjih, ki se tičejo Savinj-
ske doline ali njene širše okolice. Pri tem je potrebno opozoriti, da jih po-
gosto najdemo tudi v bližini grofov Vovbrških, kar je gotovo mogoče razlo-
žiti s soseščino obeh družin na področju Savinjske doline7 in Guštanja,8 so-
delovali pa so tudi pri podelitvi posesti avstrijskega in štajerskega vojvode
Leopolda VI. Žičkemu samostanu leta 12079 ter pri dogodkih ob postavi-
tvi kamnitega mostu čez Savo v Zidanem Mostu leta 1224.10 Iz gradiva pa
ni mogoče razbrati, ali so bili pri teh dogodkih prisotni »le« kot ministe-
riali štajerskega vojvode ali tudi kot zainteresirani posestniki sosednjih ze-
mljišč. Že pet let kasneje pa se stanje spremeni. Iz leta 1229 že imamo ohra-
njeno listino, ki prva natančneje opredeljuje posest gospodov iz Orta v Sa-
vinjski dolini.11 Z njo je Ušalk iz Prekope, milit Hartnida IV. iz Orta,12 po-
delil samostanu v Gornjem Gradu v blagor svoje duše in duš svojega (oči-
tno že pokojnega) sina in svojih pokojnih staršev dve kmetiji pri Andražu
pri Polzeli. Istočasno si je zaželel, da bi bil skupaj s svojimi nasledniki poko-
pan v samostanu. Kaže, da je šlo za dar, katerega glavni namen je bil prido-
biti prostor za družinsko grobnico v samostanu, to je v imenitnem prosto-
ru in seveda tudi v imenitni družbi ostalih plemiških rodbin, ki so tam že
Najverjetneje drži mnenje Hansa Pircheggerja, da so Orti prišli do posesti v okolici Celja tako,
da so jih dobili v fevd od grofov Vovbrških, ki so po smrti mejnega grofa Guntherja le-tega nas-
ledili (H. Pirchegger, Landefürst und Adel 3, 224s).
Npr.: 1215, junij 3; v: StUB II, št. 136, 207 (»Willehalmus comes de Hunenburc /…/ Hartni-
dus de Ort«); 1217; v: MDC IV, št. 1748, 90 (»comes Willehalmus de Hunenburc, dominus
Hartnidus de Orte«).
1207; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 122, 70. Glej tudi: J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in
Jurklošter, 55, 56, v kateri je vsebina listine natančno analizirana.
1224, februar 8, Maribor; objavljeno v: GZM I/57; regest v: Kos, Gradivo V, št. 386, 198.
1229, marec 4; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, list. št. 462; objavljeno v:
Kos, Gradivo V, št. 499, 249, StUB II, št. 262, 358.
Tega prekopskega milita smo spoznali že zgoraj ob obravnavanju kunšperškega Hekenberga,
ko se je leta 1247 pravdal s samostanom za motniško posest. Zato nas preseneti nadaljnja uso-
da te družine. Čeprav presega zadano vsebino razprave, želimo vendarle opozoriti, da najde-
mo naslednika (vnuka ali morda celo pravnuka) omenjenega prekopskega viteza leta 1336 kot
svibenjskega fevdnika na Dolenjskem. Tega leta je namreč Ušalk iz Prekope potrdil, da ima-
ta skupaj z ženo Dimuto od Jurija Svibenjskega v zakupu tri hube v Trebanjski dolini (1336,
julij 10; prepis v StLA Graz, št. 2102b: »Ich Veschalch von Prekop vnd mein wirtin Diemut
vnt vnser erben vergehen /.../ daz wir /.../ dem edeln manne hern Georgen von Scherffenber-
ch vnd seiner wiertin vrawen Chuengunten vnd iren erben drei hueben versaczt haben die
in Treental gelegen sint dacz Ponikel czwo auf der ain waz Maerein cze den czeiten gesezzen
sint dacz Ponikel czwo auf der ain waz Maerein cze den czeiten gesezzen auf der andern waz
Mathei gesezzen auch cze den czeiten, die dritte hueb leit dacz Giser da waz Thomas ze den
czeiten auf gesezzen ...«). Poleg Ušalka je listino pečatil še vitez Rudolf iz Žovneka.
