Page 126 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 126
V primežu medplemiških prerivanj
njem Avstrijskem (vse to je bilo prej v rokah Ortov),31 kar pomeni, da je bil
Hartnid takrat že mrtev. Salzburški nadškof Ulrik (pred tem je bil seko-
vski škof) je odklonil cerkven pokop, zaradi česar je morala njegova sestra
Gizela predati sekovskemu škofu 5 militov z družinami in za 10 mark po-
sesti, da je omogočila svojemu bratu krščanski pokop. Ta nenavadna drža
sekovskega škofa je očitno še posledica vojne, ki jo je njegov oče bíl proti
sekovski škofiji v 40-ih letih. Gizela je bila poročena z Alberom Feldsber-
škim, ki je po smrti svojega svaka v dveh listinah potrdil (verjetno namesto
svoje žene) Hartnidove dajatve Gornjegrajskemu samostanu.32 Med priča-
mi je potrebno omeniti krškega milita Henrika iz Rožnega Vrha (Rosen-
berga). Grad Rosenberg je stal na področju Rožnega Vrha (vas Gradišče, Z
od Vojnika) in ga morda lahko povezujemo z že leta 1229 izpričano pose-
stvijo gospodov iz Orta na področju Hotunjščice ali Hudinje. Nenavadno
je, da najdemo v obeh listinah med pričami omenjene tudi viteze Zbelo-
vske. V kakšnem razmerju so bili Zbelovski z Gizelo ali morda njenim mo-
žem, ni mogoče razbrati. 29. junija 1263 je tudi koroški vojvoda Ulrik po-
trdil Gornjegrajskemu samostanu posesti, ki jih je ta pridobil od gospodov
iz Orta33 in ki jih je samostan kasneje še pridobil od njihovih naslednikov.
Pri interpretaciji teh, v listini neimenovanih naslednikov, pa se pojavi teža-
va. Listina je dokaj nejasna, saj v njej ni eksplicitno navedeno, kdo so nasle-
dniki Ortov na področju Savinjske doline. Opisani so kot »libertini /.../
dictis de Ort descentibus«. Karlmann Tangl je v svoji študiji o svobodnih
Žovneških predlagal in utemeljeval, da je pravilno pod temi »libertini«
razumeti svobodne Žovneške. Pri tem se je naslonil tudi na regest listine,
ki je nastal v Gornjem Gradu konec 14. ali v 15. stoletju in mu ga je posre-
doval Ignaz Orožen in v katerem se sporno mesto sumira kot »districtum
libertinorum de Sewneke ex bonis illorum de Orth obtinuerunt« V tej li-
stini se torej kot nasledniki Ortov, očitno na področju Savinjske doline,
imenujejo Žovneški gospodje.34 Vendar da je lahko besedilo listine in be-
Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark V, 295.
1263, september 12, Celje; objavljeno v: StUB IV, št. 116, 73, 74. 1263, september 12, Celje;
objavljeno v: StUB VI, št. 117, 74.
1263, junij 29, Kamnik; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 811;
objavljeno v: StUB IV, št. 103, 65; CKL, št. 34, 56, 57. Glej tudi: Ljudmil Hauptmann, Na-
stanek in razvoj Kranjske, Ljubljana 1999, 58, kjer opozarja, da je takrat koroški vojvoda in
gospod Kranjske, Ulrik Spanheimski, potrdil posesti, ki so ležale »na območju pod njegovo
oblastjo« (»per nostrum districtum et dominium«). Regest te listine je objavil tudi A. Mu-
char v: Geschichte des Herzogthums Steiermark V, 303, kjer je listina datirana v 1265, junij 29,
kar je verjetno tiskarska napaka.
K. Tangl, Die Freien von Suneck, Ahnen der Grafen von Cilli, drugi del MHVSt 11/1862,
157–161.
njem Avstrijskem (vse to je bilo prej v rokah Ortov),31 kar pomeni, da je bil
Hartnid takrat že mrtev. Salzburški nadškof Ulrik (pred tem je bil seko-
vski škof) je odklonil cerkven pokop, zaradi česar je morala njegova sestra
Gizela predati sekovskemu škofu 5 militov z družinami in za 10 mark po-
sesti, da je omogočila svojemu bratu krščanski pokop. Ta nenavadna drža
sekovskega škofa je očitno še posledica vojne, ki jo je njegov oče bíl proti
sekovski škofiji v 40-ih letih. Gizela je bila poročena z Alberom Feldsber-
škim, ki je po smrti svojega svaka v dveh listinah potrdil (verjetno namesto
svoje žene) Hartnidove dajatve Gornjegrajskemu samostanu.32 Med priča-
mi je potrebno omeniti krškega milita Henrika iz Rožnega Vrha (Rosen-
berga). Grad Rosenberg je stal na področju Rožnega Vrha (vas Gradišče, Z
od Vojnika) in ga morda lahko povezujemo z že leta 1229 izpričano pose-
stvijo gospodov iz Orta na področju Hotunjščice ali Hudinje. Nenavadno
je, da najdemo v obeh listinah med pričami omenjene tudi viteze Zbelo-
vske. V kakšnem razmerju so bili Zbelovski z Gizelo ali morda njenim mo-
žem, ni mogoče razbrati. 29. junija 1263 je tudi koroški vojvoda Ulrik po-
trdil Gornjegrajskemu samostanu posesti, ki jih je ta pridobil od gospodov
iz Orta33 in ki jih je samostan kasneje še pridobil od njihovih naslednikov.
Pri interpretaciji teh, v listini neimenovanih naslednikov, pa se pojavi teža-
va. Listina je dokaj nejasna, saj v njej ni eksplicitno navedeno, kdo so nasle-
dniki Ortov na področju Savinjske doline. Opisani so kot »libertini /.../
dictis de Ort descentibus«. Karlmann Tangl je v svoji študiji o svobodnih
Žovneških predlagal in utemeljeval, da je pravilno pod temi »libertini«
razumeti svobodne Žovneške. Pri tem se je naslonil tudi na regest listine,
ki je nastal v Gornjem Gradu konec 14. ali v 15. stoletju in mu ga je posre-
doval Ignaz Orožen in v katerem se sporno mesto sumira kot »districtum
libertinorum de Sewneke ex bonis illorum de Orth obtinuerunt« V tej li-
stini se torej kot nasledniki Ortov, očitno na področju Savinjske doline,
imenujejo Žovneški gospodje.34 Vendar da je lahko besedilo listine in be-
Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark V, 295.
1263, september 12, Celje; objavljeno v: StUB IV, št. 116, 73, 74. 1263, september 12, Celje;
objavljeno v: StUB VI, št. 117, 74.
1263, junij 29, Kamnik; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 811;
objavljeno v: StUB IV, št. 103, 65; CKL, št. 34, 56, 57. Glej tudi: Ljudmil Hauptmann, Na-
stanek in razvoj Kranjske, Ljubljana 1999, 58, kjer opozarja, da je takrat koroški vojvoda in
gospod Kranjske, Ulrik Spanheimski, potrdil posesti, ki so ležale »na območju pod njegovo
oblastjo« (»per nostrum districtum et dominium«). Regest te listine je objavil tudi A. Mu-
char v: Geschichte des Herzogthums Steiermark V, 303, kjer je listina datirana v 1265, junij 29,
kar je verjetno tiskarska napaka.
K. Tangl, Die Freien von Suneck, Ahnen der Grafen von Cilli, drugi del MHVSt 11/1862,
157–161.
