Page 116 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 116
V primežu medplemiških prerivanj
okolice (»in provincia Moziri sive extra provinciam«).18 Poimensko so na-
šteta posestva v Trnavčah, Završah in Kolovratu ter cerkve (kapele) sv. Ju-
rija (mozirska farna cerkev), sv. Vida (danes cerkev sv. Radegunde sever-
no od Mozirja) in sv. Ruperta (v Lubiji).19 Zase je obdržal le manjše da-
jatve (ena mera žita, dve meri ovsa in dva piščanca na leto) ter krvno sod-
stvo. Med pričami so omenjeni tudi nekateri savinjski vitezi: Ulrik Mozir-
ski, Wulfing iz Letuša20 in Hiltprand iz Celja. Medtem ko za slednjega ne
more biti dvoma, da v listini nastopa kot vovbrški vitez, pa je za prva dva
verjetnejša domneva, da sta bila pri sestavljanju listine prisotna kot uprav-
nika samostanskih oz. patriarhovih posesti.21 To je dejstvo, ki kaže, da je
bila v prvi polovici 13. stoletja posest Vovbržanov v Savinjski dolini ome-
jena na okolico Celja.
V literaturi, ki je obravnavala Vovbržane in njihove spodnje štajerske po-
sesti doslej, pa se je poleg Celja vedno kot alodialna »praposest« omenjal
tudi Šoštanj.22 Zgoraj smo postavili in utemeljili drugačno rešitev, po kate-
ri je bila posest Šoštanja v 12. in prvi polovici 13. stoletja še v rokah rodbi-
ne Dravsko/Šoštanjskih. Opozorili pa smo tudi, da je po drugi strani zelo
1241, december 18, Mozirje. Originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 563; objavljeno v: StUB II, št. 400, 513, regest v: Kos Gradivo V, št. 776, 375.
Milko Kos v Gradivu za zgodovino Slovencev locira cerkev sv. Ruperta v Spodnjo Savinjsko
dolino, kjer je pri Gomilskem še vedno kraj in cerkev sv. Ruperta. I. Orožen, Das Benediktiner
stift Oberburg, 26, 27, pa to lociranje popravlja in upravičeno locira cerkev na področje Ljubi-
je, kjer je kasneje omenjena cerkev sv. Ožbolta, ki pa se še leta 1582 imenuje cerkev »s. Ruper-
ti et s. Osbaldi«.
Wulfinga, navedenega kot »de Levts« ipd., je možno locirati ali v Letuš ali v Luče. Pavle Bla-
znik se je na primer nagibal k lociranju v Luče (P. Blaznik, Historična topografija I, 458), ena-
ko tudi Hans Pirchegger (H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 201). Dušan Kos je z vpra-
šajem prevzel lociranje v Letuš (D. Kos, Med gradom in mestom, 86), s čimer se strinja tudi
slovenski kastelolog Ivan Stopar (Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med Solčavskim in Ko-
banskim, 141); prav tako tudi Ivan Jakič (Vsi slovenski gradovi, 187). Oba se pri tem opira-
ta predvsem na dejstvo, da je v Letušu res še vedno mogoče videti sicer zelo skromne ostanke
gradišča, ki ga najverjetneje smemo enačiti z navedenim gradom Letuš iz 13. stoletja. To dej-
stvo je prepričalo tudi nas, da smo se odločili za lokacijo omenjenega Wulfinga v Letuš in ne
v Luče.
Za Ulrika Mozirskega je dokaz listina iz leta 1231, september 18, Rečica ob Savinji (origi-
nal pergamentna listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 480; objavljeno tudi v:
MDC IV, št. 2019, 192; regest v: Kos, Gradivo V, št. 545, 268; CKL, št. 21, 20), v kateri je na-
veden Ulrik Mozirski kot priča v listini, vezani na gornjegrajski samostan. Wulfing Letuški
pa se npr. pojavlja v listini iz leta 1248, februar 19, Čedad; objavljena v: StUB III, št. 23, 77,
78, kot »dilectus fidelis noster Vlfingus de Levts, ministerialis sancte ecclesie Aquilegensis
et procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in prouincia de Moziri«, se
pravi kot ministerial oglejske cerkve in upravitelj oglejskih posesti v okolici Gornjega Gradu
in v provinci Mozirje.
Prim. npr: H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, 330; H. Pirchegger, Landesfürst, 163.
okolice (»in provincia Moziri sive extra provinciam«).18 Poimensko so na-
šteta posestva v Trnavčah, Završah in Kolovratu ter cerkve (kapele) sv. Ju-
rija (mozirska farna cerkev), sv. Vida (danes cerkev sv. Radegunde sever-
no od Mozirja) in sv. Ruperta (v Lubiji).19 Zase je obdržal le manjše da-
jatve (ena mera žita, dve meri ovsa in dva piščanca na leto) ter krvno sod-
stvo. Med pričami so omenjeni tudi nekateri savinjski vitezi: Ulrik Mozir-
ski, Wulfing iz Letuša20 in Hiltprand iz Celja. Medtem ko za slednjega ne
more biti dvoma, da v listini nastopa kot vovbrški vitez, pa je za prva dva
verjetnejša domneva, da sta bila pri sestavljanju listine prisotna kot uprav-
nika samostanskih oz. patriarhovih posesti.21 To je dejstvo, ki kaže, da je
bila v prvi polovici 13. stoletja posest Vovbržanov v Savinjski dolini ome-
jena na okolico Celja.
V literaturi, ki je obravnavala Vovbržane in njihove spodnje štajerske po-
sesti doslej, pa se je poleg Celja vedno kot alodialna »praposest« omenjal
tudi Šoštanj.22 Zgoraj smo postavili in utemeljili drugačno rešitev, po kate-
ri je bila posest Šoštanja v 12. in prvi polovici 13. stoletja še v rokah rodbi-
ne Dravsko/Šoštanjskih. Opozorili pa smo tudi, da je po drugi strani zelo
1241, december 18, Mozirje. Originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 563; objavljeno v: StUB II, št. 400, 513, regest v: Kos Gradivo V, št. 776, 375.
Milko Kos v Gradivu za zgodovino Slovencev locira cerkev sv. Ruperta v Spodnjo Savinjsko
dolino, kjer je pri Gomilskem še vedno kraj in cerkev sv. Ruperta. I. Orožen, Das Benediktiner
stift Oberburg, 26, 27, pa to lociranje popravlja in upravičeno locira cerkev na področje Ljubi-
je, kjer je kasneje omenjena cerkev sv. Ožbolta, ki pa se še leta 1582 imenuje cerkev »s. Ruper-
ti et s. Osbaldi«.
Wulfinga, navedenega kot »de Levts« ipd., je možno locirati ali v Letuš ali v Luče. Pavle Bla-
znik se je na primer nagibal k lociranju v Luče (P. Blaznik, Historična topografija I, 458), ena-
ko tudi Hans Pirchegger (H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 201). Dušan Kos je z vpra-
šajem prevzel lociranje v Letuš (D. Kos, Med gradom in mestom, 86), s čimer se strinja tudi
slovenski kastelolog Ivan Stopar (Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4, Med Solčavskim in Ko-
banskim, 141); prav tako tudi Ivan Jakič (Vsi slovenski gradovi, 187). Oba se pri tem opira-
ta predvsem na dejstvo, da je v Letušu res še vedno mogoče videti sicer zelo skromne ostanke
gradišča, ki ga najverjetneje smemo enačiti z navedenim gradom Letuš iz 13. stoletja. To dej-
stvo je prepričalo tudi nas, da smo se odločili za lokacijo omenjenega Wulfinga v Letuš in ne
v Luče.
Za Ulrika Mozirskega je dokaz listina iz leta 1231, september 18, Rečica ob Savinji (origi-
nal pergamentna listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 480; objavljeno tudi v:
MDC IV, št. 2019, 192; regest v: Kos, Gradivo V, št. 545, 268; CKL, št. 21, 20), v kateri je na-
veden Ulrik Mozirski kot priča v listini, vezani na gornjegrajski samostan. Wulfing Letuški
pa se npr. pojavlja v listini iz leta 1248, februar 19, Čedad; objavljena v: StUB III, št. 23, 77,
78, kot »dilectus fidelis noster Vlfingus de Levts, ministerialis sancte ecclesie Aquilegensis
et procurator bonorum nostrorum in districtu Obernburgensi et in prouincia de Moziri«, se
pravi kot ministerial oglejske cerkve in upravitelj oglejskih posesti v okolici Gornjega Gradu
in v provinci Mozirje.
Prim. npr: H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, 330; H. Pirchegger, Landesfürst, 163.
