Page 118 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 118
V primežu medplemiških prerivanj
na v sorodstvene povezave z družino Breže-Selških; s tem bi predpostavka,
da je Šoštanj del velike posesti te družine, dobila dodatno podkrepitev. So-
rodstvo med Dravsko/Šoštanjskimi in Heminim rodom pa bi tudi zadovo-
ljivo pojasnilo, zakaj je eden iz družine Dravskih, to je plemič iz Koroške,
prisostvoval ustanovitvi stiškega samostana.
Če smo do srede 13. stoletja še ugotavljali relativno mrtvilo v ekspanzi-
ji Vovbržanov na področju Savinjske in Šaleške doline, se je stanje od sre-
de 13. stoletja povsem spremenilo. Tudi Vovbržani so, tako kot mnogi dru-
gi, zaslutili svojo priložnost v razburkanem času interregnuma v tretji če-
trtini 13. stoletja ter so poskusili razširiti in okrepiti svoje pozicije. Poleg
izumrtja starih vojvodskih rodbin – Babenberžanov (1246), Spanheimov
(1269) in Andeških (1228 oz. 1251) ter seveda cesarske staufovske druži-
ne – jim je pomagalo tudi dejstvo, da sta na področju Savinjske doline sko-
raj sočasno izumrli tudi dve lokalno pomembni rodbini: Dravsko/Šoštanj-
ski in gospodje iz Orta. S tem jim je tako z dedovanji padla v roke večja po-
sest, ki so jo želeli tako s pomočjo diplomatskih prizadevanj kot s pomočjo
fajd še zaokrožiti, pri čemer jim je bila seveda najbolj napoti ravno posest
Ptujskih.26 Preden se posvetimo zadnji tretjini 13. stoletja, pa je potrebno
pripeljati v zgodovinsko sliko Savinjske in Šaleške doline še zadnjo veliko
družino, gospode iz Orta.
O tem vprašanju tudi: Tone Ravnikar, Posest grofov Vovbrških v Šaleški dolini, ČZN NV 29
(1993), 1, 20–33.
na v sorodstvene povezave z družino Breže-Selških; s tem bi predpostavka,
da je Šoštanj del velike posesti te družine, dobila dodatno podkrepitev. So-
rodstvo med Dravsko/Šoštanjskimi in Heminim rodom pa bi tudi zadovo-
ljivo pojasnilo, zakaj je eden iz družine Dravskih, to je plemič iz Koroške,
prisostvoval ustanovitvi stiškega samostana.
Če smo do srede 13. stoletja še ugotavljali relativno mrtvilo v ekspanzi-
ji Vovbržanov na področju Savinjske in Šaleške doline, se je stanje od sre-
de 13. stoletja povsem spremenilo. Tudi Vovbržani so, tako kot mnogi dru-
gi, zaslutili svojo priložnost v razburkanem času interregnuma v tretji če-
trtini 13. stoletja ter so poskusili razširiti in okrepiti svoje pozicije. Poleg
izumrtja starih vojvodskih rodbin – Babenberžanov (1246), Spanheimov
(1269) in Andeških (1228 oz. 1251) ter seveda cesarske staufovske druži-
ne – jim je pomagalo tudi dejstvo, da sta na področju Savinjske doline sko-
raj sočasno izumrli tudi dve lokalno pomembni rodbini: Dravsko/Šoštanj-
ski in gospodje iz Orta. S tem jim je tako z dedovanji padla v roke večja po-
sest, ki so jo želeli tako s pomočjo diplomatskih prizadevanj kot s pomočjo
fajd še zaokrožiti, pri čemer jim je bila seveda najbolj napoti ravno posest
Ptujskih.26 Preden se posvetimo zadnji tretjini 13. stoletja, pa je potrebno
pripeljati v zgodovinsko sliko Savinjske in Šaleške doline še zadnjo veliko
družino, gospode iz Orta.
O tem vprašanju tudi: Tone Ravnikar, Posest grofov Vovbrških v Šaleški dolini, ČZN NV 29
(1993), 1, 20–33.
