Page 113 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 113
Vovbržani v Savinjski in Šaleški dolini
sredno iz rodbine grofov Selških, ne zdrži, je prav tako jasno pokazal, da je
ne samo možno, temveč skoraj nujno treba poiskati skupno točko med obe-
ma družinama. H. Dopsch je razrešil vprašanje tako, da je predvidel, da je
bila žena grofa Gera hči Heme Krške in Viljema Breže-Selškega. S to reši-
tvijo je mogoče pojasniti tudi dejstvo, da se pojavi v družini Vovbrških ime
Viljem ravno v naslednjem kolenu (Gerov sin je Viljem). Tako lahko tudi
razložimo pridobitev posesti v okolici Trušenj in na gori Djekše/Diex, kjer
so si Vovbržani postavili svoj novi matični grad Vovbre,8 ter seveda tudi po-
sesti v Savinjski dolini.
Da imajo Vovbržani svoje posesti v Savinjski dolini, izvemo v drugi četr-
tini 12. stoletja. Okoli leta 1140 je umrl Gunther, mejni grof Celjski. Nje-
gov oče je bil grof Pilgrim, sin Viljema I. Vovbrškega, imenovan po gradu
Pozzuolo na Furlanskem, ki je bil brat vovbrškega grofa Popona I. Medtem
ko se je oče imenoval tako po Vovbrah (1090) kot po Pozzuolu (1107), je
pri njegovih sinovih Pilgrimu in Poponu prišlo do delitve posesti. Pilgrim
prevzame furlanske posesti ter posest gospoščine Hohenwart pri Beljaku,
po kateri se imenuje leta 1144,9 medtem ko Popo upravlja Koroške posesti,
poleg tega pa (njegov sin Popon II.?)10 pridobi tudi naziv grofa iz Kranja (in
Kot Vovbrški je grof Viljem prvič omenjen v listini vojvode Henrika II. za samostan St. Lam-
bert iz leta 1103, januar 7, kot »Willihalm de Huninpurch« (StUB I, št. 95, 112). Domneva-
ti smemo, da so Vovbržani zgradili grad Vovbre le kratek čas pred to omembo, verjetno v zad-
njem desetletju 11. stoletja.
1144, maj 14, Lipnica; objava v: StUB I, št. 218, 229, in 1144, maj 14, Lipnica; v: StUB I, št.
220, 232.
Tako pri Poponu kot pri Guntherju oz. pri t. i. kranjskih mejnih grofih kot savinjskih mejnih
grofih naj bi šlo po interpretaciji Lj. Hauptmanna za t. i. namestništvo, ki sta ga opravljala v
imenu pravega svetnega gospodarja Velike Kranjske, to je oglejskega patriarha na obeh polo-
vicah te dežele, t. i. ožji Kranjski in nekdanji (Otonski) Savinjski krajini. Drugače in z novo
argumentacijo Andrej Komac, Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska
v 13. stoletju, Ljubljana 2006, 64–71. Od tega časa dalje domnevamo tudi, da izhaja posest
Vovbržanov v Ložu, kjer so imeli v upravljanju oglejski fevd: gospoščino, trg in deželsko sodi-
šče. O izvoru Popona, ki je bil leta 1141 označen kot »comes Poppo de Creine« (1141, julij,
Breže; v: SUB II, št. 203, 296, 297) je veljalo kar nekaj različnih teorij. Starejši zgodovinarji
so ga šteli za pripadnika mejnogrofovske družine Weimar-Orlamünde, vendar sta tako Vic-
tor Hasenöhrl kot za njim Ljudmil Hauptmann to možnost zavrgla ter ga začela šteti za pri-
padnika družine grofov Vovbrških. Temu se je pridružil tudi Heinz Dopsch (Die Grafen von
Heunburg, 320) in Peter Štih (Kranjska v času Andeških grofov, 13), ostaja pa vendarle en po-
mislek: v listini, ki smo jo že navajali in s katero je Ceizolf Spenheimski podelil šentpavelske-
mu samostanu posestva na Koroškem in po Spodnji Savinjski dolini, nastopa med pričami na
prvem mestu »Poppo filius Popponis comitis« (1123–1130, Velikovec; v: MDC III, št. 572,
231–233), Vovbrški Popon pa je imel očeta Viljema in ne Popona. Ali imamo torej opravka
z dvema različnima Poponoma, Poponom I. in Poponom II., obema Vovbržanoma, ki pa na-
stopata v listinah skupaj in sočasno (kot tudi Pilgrim in Gunter Hohenwarta) ali pa je eden
sredno iz rodbine grofov Selških, ne zdrži, je prav tako jasno pokazal, da je
ne samo možno, temveč skoraj nujno treba poiskati skupno točko med obe-
ma družinama. H. Dopsch je razrešil vprašanje tako, da je predvidel, da je
bila žena grofa Gera hči Heme Krške in Viljema Breže-Selškega. S to reši-
tvijo je mogoče pojasniti tudi dejstvo, da se pojavi v družini Vovbrških ime
Viljem ravno v naslednjem kolenu (Gerov sin je Viljem). Tako lahko tudi
razložimo pridobitev posesti v okolici Trušenj in na gori Djekše/Diex, kjer
so si Vovbržani postavili svoj novi matični grad Vovbre,8 ter seveda tudi po-
sesti v Savinjski dolini.
Da imajo Vovbržani svoje posesti v Savinjski dolini, izvemo v drugi četr-
tini 12. stoletja. Okoli leta 1140 je umrl Gunther, mejni grof Celjski. Nje-
gov oče je bil grof Pilgrim, sin Viljema I. Vovbrškega, imenovan po gradu
Pozzuolo na Furlanskem, ki je bil brat vovbrškega grofa Popona I. Medtem
ko se je oče imenoval tako po Vovbrah (1090) kot po Pozzuolu (1107), je
pri njegovih sinovih Pilgrimu in Poponu prišlo do delitve posesti. Pilgrim
prevzame furlanske posesti ter posest gospoščine Hohenwart pri Beljaku,
po kateri se imenuje leta 1144,9 medtem ko Popo upravlja Koroške posesti,
poleg tega pa (njegov sin Popon II.?)10 pridobi tudi naziv grofa iz Kranja (in
Kot Vovbrški je grof Viljem prvič omenjen v listini vojvode Henrika II. za samostan St. Lam-
bert iz leta 1103, januar 7, kot »Willihalm de Huninpurch« (StUB I, št. 95, 112). Domneva-
ti smemo, da so Vovbržani zgradili grad Vovbre le kratek čas pred to omembo, verjetno v zad-
njem desetletju 11. stoletja.
1144, maj 14, Lipnica; objava v: StUB I, št. 218, 229, in 1144, maj 14, Lipnica; v: StUB I, št.
220, 232.
Tako pri Poponu kot pri Guntherju oz. pri t. i. kranjskih mejnih grofih kot savinjskih mejnih
grofih naj bi šlo po interpretaciji Lj. Hauptmanna za t. i. namestništvo, ki sta ga opravljala v
imenu pravega svetnega gospodarja Velike Kranjske, to je oglejskega patriarha na obeh polo-
vicah te dežele, t. i. ožji Kranjski in nekdanji (Otonski) Savinjski krajini. Drugače in z novo
argumentacijo Andrej Komac, Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska
v 13. stoletju, Ljubljana 2006, 64–71. Od tega časa dalje domnevamo tudi, da izhaja posest
Vovbržanov v Ložu, kjer so imeli v upravljanju oglejski fevd: gospoščino, trg in deželsko sodi-
šče. O izvoru Popona, ki je bil leta 1141 označen kot »comes Poppo de Creine« (1141, julij,
Breže; v: SUB II, št. 203, 296, 297) je veljalo kar nekaj različnih teorij. Starejši zgodovinarji
so ga šteli za pripadnika mejnogrofovske družine Weimar-Orlamünde, vendar sta tako Vic-
tor Hasenöhrl kot za njim Ljudmil Hauptmann to možnost zavrgla ter ga začela šteti za pri-
padnika družine grofov Vovbrških. Temu se je pridružil tudi Heinz Dopsch (Die Grafen von
Heunburg, 320) in Peter Štih (Kranjska v času Andeških grofov, 13), ostaja pa vendarle en po-
mislek: v listini, ki smo jo že navajali in s katero je Ceizolf Spenheimski podelil šentpavelske-
mu samostanu posestva na Koroškem in po Spodnji Savinjski dolini, nastopa med pričami na
prvem mestu »Poppo filius Popponis comitis« (1123–1130, Velikovec; v: MDC III, št. 572,
231–233), Vovbrški Popon pa je imel očeta Viljema in ne Popona. Ali imamo torej opravka
z dvema različnima Poponoma, Poponom I. in Poponom II., obema Vovbržanoma, ki pa na-
stopata v listinah skupaj in sočasno (kot tudi Pilgrim in Gunter Hohenwarta) ali pa je eden
