Page 115 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 115
Vovbržani v Savinjski in Šaleški dolini
da je med grofi Vovbrškimi in Heminim rodom vendarle potrebno pred-
postaviti neke vrste sorodstveni odnos, pa smemo domnevati, da so Vovbr-
žani prišli do savinjskih posesti (in morda tudi do naslova mejnih grofov)
kot Askvinovi dediči šele po propadu Starkhanda II. in njegovega rodu.
Hkrati s službo mejnega grofa so morali Vovbržani pridobiti tudi svoja
alodialna posestva (če jih niso imeli v Savinjski dolini že pred tem), saj ni
imela posestva v Savinjski dolini samo Pilgrimova veja, temveč je tudi Po-
ponov sin grof Otwin podelil nekaj svoje posesti v Savinjski dolini samo-
stanu v Št. Pavlu.16 To daritev je nato njegov sin Ulrik priznal skupaj s še
nekaj kmetijami, ležečimi na gori Djekše/Diex, ki jih je priključil očetovi
daritvi. Katere so bile te posesti, ki jih je Otwin podelil Št. Pavlu? Danes je
to nemogoče natančno določiti, je pa najverjetneje, da je šlo za posesti oko-
li Celja, kjer je bil v 12. stoletju edini sedež rodbinskih posesti v Savinjski
dolini. Po drugi strani pa vemo, da je imel samostan v Št. Pavlu svoje po-
sesti tudi v okolici Polzele,17 saj je prvi znani Polzelski naštet v šentpavel-
skem spremstvu. Ne smemo pozabiti, da je samostan v Št. Pavlu dobil prve
posesti v Savinjski dolini že v začetku 12. stoletja z že omenjeno in obrav-
navano darovnico Ceizolfa Spanheimskega. Ni pa mogoče posesti, zaobje-
te v Ceizolfovi darovnici, kar brez zadržkov enačiti s posestmi samostana
v okolici Polzele. K tej posesti se bomo vrnili ob obravnavanju posesti go-
spodov iz Orta v Savinjski dolini. Podatek, da sta imeli obe veji, Vovbrška
in Hohenwart-Pozzuolska, svoje posesti v Savinjski dolini, pa morda govo-
ri o tem, da imamo opravka z enotno posestvijo, ki jo je družina pridobila
še pred razdelitvijo, to je še v času grofa Viljema I. (1070–1107). V tem pri-
meru bi morali domnevati, da je družina pridobila svojo posest še v času ži-
vljenja savinjskega mejnega grofa Starkhanda II. in da pridobitev savinjskih
posesti ni bila vezana na službo namestnika savinjskega mejnega grofa. To-
čen čas, v katerem smemo in lahko predvidevamo prihod Vovbrških v Sa-
vinjsko dolino, tako ostaja brez natančnega odgovora in lahko le na splošno
zapišemo, da se je to zgodilo konec 11. ali v začetku 12. stoletja.
Naslednja vest, ki nam govori o interesih Vovbrških na obravnavanem
področju, je šele iz leta 1241. 18. decembra tega leta se je namreč grof Vi-
ljem iz Vovber skupaj s svojo ženo in otroki odpovedal pravicam do odve-
tništva nad posestmi Gornjegrajskega samostana na področju Mozirja in
1170–1180; objava v: MDC III, št. 1132, 426.
1170, marec 19, Leibnitz; objava v: MDC III, št. 1140, 428. Za posest samostana Št. Pavel v Sa-
vinjski dolini in za nadaljnjo zgodovino Polzele glej: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Pol-
zeli, Kronika 28/1980, 161–171; za obravnavano problematiko posebej strani 161 in 162.
da je med grofi Vovbrškimi in Heminim rodom vendarle potrebno pred-
postaviti neke vrste sorodstveni odnos, pa smemo domnevati, da so Vovbr-
žani prišli do savinjskih posesti (in morda tudi do naslova mejnih grofov)
kot Askvinovi dediči šele po propadu Starkhanda II. in njegovega rodu.
Hkrati s službo mejnega grofa so morali Vovbržani pridobiti tudi svoja
alodialna posestva (če jih niso imeli v Savinjski dolini že pred tem), saj ni
imela posestva v Savinjski dolini samo Pilgrimova veja, temveč je tudi Po-
ponov sin grof Otwin podelil nekaj svoje posesti v Savinjski dolini samo-
stanu v Št. Pavlu.16 To daritev je nato njegov sin Ulrik priznal skupaj s še
nekaj kmetijami, ležečimi na gori Djekše/Diex, ki jih je priključil očetovi
daritvi. Katere so bile te posesti, ki jih je Otwin podelil Št. Pavlu? Danes je
to nemogoče natančno določiti, je pa najverjetneje, da je šlo za posesti oko-
li Celja, kjer je bil v 12. stoletju edini sedež rodbinskih posesti v Savinjski
dolini. Po drugi strani pa vemo, da je imel samostan v Št. Pavlu svoje po-
sesti tudi v okolici Polzele,17 saj je prvi znani Polzelski naštet v šentpavel-
skem spremstvu. Ne smemo pozabiti, da je samostan v Št. Pavlu dobil prve
posesti v Savinjski dolini že v začetku 12. stoletja z že omenjeno in obrav-
navano darovnico Ceizolfa Spanheimskega. Ni pa mogoče posesti, zaobje-
te v Ceizolfovi darovnici, kar brez zadržkov enačiti s posestmi samostana
v okolici Polzele. K tej posesti se bomo vrnili ob obravnavanju posesti go-
spodov iz Orta v Savinjski dolini. Podatek, da sta imeli obe veji, Vovbrška
in Hohenwart-Pozzuolska, svoje posesti v Savinjski dolini, pa morda govo-
ri o tem, da imamo opravka z enotno posestvijo, ki jo je družina pridobila
še pred razdelitvijo, to je še v času grofa Viljema I. (1070–1107). V tem pri-
meru bi morali domnevati, da je družina pridobila svojo posest še v času ži-
vljenja savinjskega mejnega grofa Starkhanda II. in da pridobitev savinjskih
posesti ni bila vezana na službo namestnika savinjskega mejnega grofa. To-
čen čas, v katerem smemo in lahko predvidevamo prihod Vovbrških v Sa-
vinjsko dolino, tako ostaja brez natančnega odgovora in lahko le na splošno
zapišemo, da se je to zgodilo konec 11. ali v začetku 12. stoletja.
Naslednja vest, ki nam govori o interesih Vovbrških na obravnavanem
področju, je šele iz leta 1241. 18. decembra tega leta se je namreč grof Vi-
ljem iz Vovber skupaj s svojo ženo in otroki odpovedal pravicam do odve-
tništva nad posestmi Gornjegrajskega samostana na področju Mozirja in
1170–1180; objava v: MDC III, št. 1132, 426.
1170, marec 19, Leibnitz; objava v: MDC III, št. 1140, 428. Za posest samostana Št. Pavel v Sa-
vinjski dolini in za nadaljnjo zgodovino Polzele glej: Jože Mlinarič, Malteška komenda na Pol-
zeli, Kronika 28/1980, 161–171; za obravnavano problematiko posebej strani 161 in 162.
