Page 114 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 114
V primežu medplemiških prerivanj
s tem – če sledimo tezi Ljudmila Hauptmanna11 – povezano službo name-
stnika kranjskega mejnega grofa). To pomeni, da je prva vest o prisotnosti
Vovbržanov v Savinjski dolini vezana na službo savinjskega mejnega grofa,
ki jo je upravljala veja Hohenwart-Pozzuolo. Naziv savinjskih mejnih gro-
fov so pred njimi imeli predstavniki Heminega rodu. Zadnji iz tega rodu,
ki je nosil ta naziv, je bil Starkhand II., ki se je kot cesarjev zaveznik zaple-
tel v investiturni boj, ujel salzburškega nadškofa Tiemona (1090–1101) ter
bil nazadnje v tej borbi, skupaj s svojim bratom Ulrikom, poražen. Za leto
1103 vemo, da je Starkhand še nosil naziv savinjskega mejnega grofa,12 v
času med letoma 1122 in 1137 pa »Annales Admuntenses« že sporočajo
ime novega mejnega grofa Hohenwart-Pozzuolo-Vovbrškega grofa Gunter-
ja.13 Ta v analih ne nastopa ravno v pozitivni vlogi, saj je dal okoli leta 1130
ujeti admontskega opata Wolfolda, ko je ta kot samostanski nadzornik re-
agiral na grešno življenje nun v samostanu sv. Jurija na Jezeru/St. Georgen
am Längsee ter grešnice zamenjal z novimi nunami, ki jih je dal pripeljati
iz Admonta. Da bi se odkupil in rešil izobčenja, je Gunter daroval neko po-
sest nadškofiji v Salzburgu, cerkev sv. Martina v Strassgangu (danes pred-
mestje Graza) s posestvom vred pa je prepustil Admontskemu samostanu.14
Opat Wolfold je zaradi slabega ravnanja zbolel in po tem, ko je bil spuščen
iz ujetništva, ni več dolgo živel. Umrl je 1. novembra 1137. leta. Za obrav-
navano temo je najpomembnejši podatek, ki ga prinašajo navedeni samo-
stanski anali, ta, da je Gunther prevzel urad mejnega grofa v času med leto-
ma 1103 in približno1130.
Celje je bilo po letu 970 sedež urada mejnega grofa,15 nemogoče pa je
ugotoviti, ali so imeli grofje Vovbrški oz. njihova stranska veja posesti v Sa-
vinjski dolini že pred tem časom. Glede na zgoraj predstavljeno domnevo,
Vovbržan, drugi pa morda pripadnik grofovske rodbine iz Selč (Zeltschach) in torej Popon,
grof iz Kranja, vendarle ni član grofov Vovbrških?
Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, v: Rad Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti
250 (1935), 221 sl.
1103, januar 3; objava v: MDC III, št. 516, 207, in 1103, januar 3; objava v: MDC III, št. 517,
208.
J. Wichner, Geschichte des Benediktiner-Stift Admont von den ältesten Zeiten bis zum Jahre
1177, Admont 1874, 79; Kos, Gradivo IV, št. 70a, 42 (»Gunthero marchione de Cylie«). An-
nales Admuntenses obsegajo dobo od leta 1 do leta 1250 ter so, kot to ugotavljajo raziskovalci,
dokaj zanesljivi in verodostojni.
1137: po objavi v: Kos, Gradivo IV, št. 70a, 42: »Pro cuius sceleris compositione et anathema-
tis absolutione idem marchio /Gunthero marchione de Cylie/ predia quedam sancto Rudberto
contulit, ecclesiam vero sancti Martini ad superius Strazganch cum subiacento predio ob grati-
am domni Wolvoldi nobis delegavit, ac sepultarae locum in quo nunc quiescit apud nos elegit.«
H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, 329.
s tem – če sledimo tezi Ljudmila Hauptmanna11 – povezano službo name-
stnika kranjskega mejnega grofa). To pomeni, da je prva vest o prisotnosti
Vovbržanov v Savinjski dolini vezana na službo savinjskega mejnega grofa,
ki jo je upravljala veja Hohenwart-Pozzuolo. Naziv savinjskih mejnih gro-
fov so pred njimi imeli predstavniki Heminega rodu. Zadnji iz tega rodu,
ki je nosil ta naziv, je bil Starkhand II., ki se je kot cesarjev zaveznik zaple-
tel v investiturni boj, ujel salzburškega nadškofa Tiemona (1090–1101) ter
bil nazadnje v tej borbi, skupaj s svojim bratom Ulrikom, poražen. Za leto
1103 vemo, da je Starkhand še nosil naziv savinjskega mejnega grofa,12 v
času med letoma 1122 in 1137 pa »Annales Admuntenses« že sporočajo
ime novega mejnega grofa Hohenwart-Pozzuolo-Vovbrškega grofa Gunter-
ja.13 Ta v analih ne nastopa ravno v pozitivni vlogi, saj je dal okoli leta 1130
ujeti admontskega opata Wolfolda, ko je ta kot samostanski nadzornik re-
agiral na grešno življenje nun v samostanu sv. Jurija na Jezeru/St. Georgen
am Längsee ter grešnice zamenjal z novimi nunami, ki jih je dal pripeljati
iz Admonta. Da bi se odkupil in rešil izobčenja, je Gunter daroval neko po-
sest nadškofiji v Salzburgu, cerkev sv. Martina v Strassgangu (danes pred-
mestje Graza) s posestvom vred pa je prepustil Admontskemu samostanu.14
Opat Wolfold je zaradi slabega ravnanja zbolel in po tem, ko je bil spuščen
iz ujetništva, ni več dolgo živel. Umrl je 1. novembra 1137. leta. Za obrav-
navano temo je najpomembnejši podatek, ki ga prinašajo navedeni samo-
stanski anali, ta, da je Gunther prevzel urad mejnega grofa v času med leto-
ma 1103 in približno1130.
Celje je bilo po letu 970 sedež urada mejnega grofa,15 nemogoče pa je
ugotoviti, ali so imeli grofje Vovbrški oz. njihova stranska veja posesti v Sa-
vinjski dolini že pred tem časom. Glede na zgoraj predstavljeno domnevo,
Vovbržan, drugi pa morda pripadnik grofovske rodbine iz Selč (Zeltschach) in torej Popon,
grof iz Kranja, vendarle ni član grofov Vovbrških?
Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, v: Rad Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti
250 (1935), 221 sl.
1103, januar 3; objava v: MDC III, št. 516, 207, in 1103, januar 3; objava v: MDC III, št. 517,
208.
J. Wichner, Geschichte des Benediktiner-Stift Admont von den ältesten Zeiten bis zum Jahre
1177, Admont 1874, 79; Kos, Gradivo IV, št. 70a, 42 (»Gunthero marchione de Cylie«). An-
nales Admuntenses obsegajo dobo od leta 1 do leta 1250 ter so, kot to ugotavljajo raziskovalci,
dokaj zanesljivi in verodostojni.
1137: po objavi v: Kos, Gradivo IV, št. 70a, 42: »Pro cuius sceleris compositione et anathema-
tis absolutione idem marchio /Gunthero marchione de Cylie/ predia quedam sancto Rudberto
contulit, ecclesiam vero sancti Martini ad superius Strazganch cum subiacento predio ob grati-
am domni Wolvoldi nobis delegavit, ac sepultarae locum in quo nunc quiescit apud nos elegit.«
H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, 329.
