Page 112 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 112
V primežu medplemiških prerivanj
Viljem, ki je skupno tako pri grofih Selških kot pri Vovbrških (in kot smo
spoznali v prejšnjem poglavju, tudi v družini Dravskih). August Jaksch pa
je na osnovi analize njihovih posesti raje domneval sorodstvo z grofi iz Pu-
striške doline (ustanovitelji benediktinskih samostanov Sv. Jurij na Jezeru/
St. Georgen am Längsee na Koroškem in Sonnenburga v Pustriški dolini/
Pustertal na Tirolskem).2 Tej domnevi se je nekoliko kasneje pridružil tudi
Hans Pirchegger.3 Prepričljiv dokaz za sorodstvo med grofi Vovbrškimi in
Pustriškimi je dejstvo, da je imel pustriški grof Gerloch svoja posestva tudi
pri Pliberku (»Liupickdorff«), ta so bila kasneje matična vovbrška posest.4
Kot je prepričljivo dokazal Heinz Dopsch, so bili ti grofje v sorodu tako
z bavarskimi palatinskimi grofi kot z Aribonci.5 Grof Viljem I. Vovbrški
se prvič omenja leta 1072 kot sin nekega Gera,6 ki ga med letoma 1055 in
1072 srečamo osemkrat omenjenega v listinskem gradivu. Za njega vemo,
da je imel svoja posestva v Pustriški dolini, kar je še en dokaz več o sorod-
stvenem nasledstvu med grofi Vovbrškimi in Pustriškimi. Redko ime tega
Vovbržana – Gero – je H. Dopschu omogočilo tudi postavitev teze, da iz-
hajajo grofje Vovbrški iz poroke med Wichburgo iz rodbine Pustriških gro-
fov in nekega predstavnika saške rodbine Seeburg-Gleiß.
Za našo temo vprašanje izvora Vovbrških ni toliko pomembno, zato ga
bomo pustili ob strani ter se posvetili Viljemu I. ter njegovim nasledni-
kom, s katerimi se začenja prisotnost Vovbrških na tleh Savinjske in Šale-
ške doline.
V luči zgoraj obravnavanih tez o izvoru šaleškega in zgornjesavinjske-
ga plemstva je zato vredno opozoriti le še na dve dejstvi. Grof Gero se več-
krat omenja skupaj s Traisensko-Valdeškimi,7 in čeprav pri stanju virov, ki
so nam na razpolago, ni mogoče govoriti o kakršnem koli sorodstvenem
povezovanju obeh rodbin, lahko domnevamo vsaj tesen odnos med nji-
ma, kar se bo pokazalo pomembno pri obravnavanju prisotnosti družine
iz Orta na obravnavanem področju. In drugič: čeprav je Heinz Dopsch ja-
sno pokazal, da stara teza Karlmanna Tangla, da Vovbrški izhajajo nepo-
August v. Jaksch, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I/4
Kärtnen, 136.
Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel I, 158.
1020–1025; objavljeno v: MDC III, št. 204/X, 84 (»qualiter tres fratres Vocholdus videlicet,
Hartwicus et Heinricus tradiderunt sue matri Wichpurge XV hobas in loco qui dicitur Liu-
pickdorff /…/ sicut Gerloch eiusdem domine filius habuit«).
Heinz Dopsch, Die Grafen von Heunburg, Carinthia I 160/1970, 311–342.
1072, julij 17, Michelbeuern; objavljeno v: SUB I, št. 1, 773; MDC III, št. 398, 157.
Npr.: 1072, maj; objava v: SUB II, št. 104, 173, 174 (Med pričami: »Hartnit /…/ Hartnit, Er-
nest, Ger«).
Viljem, ki je skupno tako pri grofih Selških kot pri Vovbrških (in kot smo
spoznali v prejšnjem poglavju, tudi v družini Dravskih). August Jaksch pa
je na osnovi analize njihovih posesti raje domneval sorodstvo z grofi iz Pu-
striške doline (ustanovitelji benediktinskih samostanov Sv. Jurij na Jezeru/
St. Georgen am Längsee na Koroškem in Sonnenburga v Pustriški dolini/
Pustertal na Tirolskem).2 Tej domnevi se je nekoliko kasneje pridružil tudi
Hans Pirchegger.3 Prepričljiv dokaz za sorodstvo med grofi Vovbrškimi in
Pustriškimi je dejstvo, da je imel pustriški grof Gerloch svoja posestva tudi
pri Pliberku (»Liupickdorff«), ta so bila kasneje matična vovbrška posest.4
Kot je prepričljivo dokazal Heinz Dopsch, so bili ti grofje v sorodu tako
z bavarskimi palatinskimi grofi kot z Aribonci.5 Grof Viljem I. Vovbrški
se prvič omenja leta 1072 kot sin nekega Gera,6 ki ga med letoma 1055 in
1072 srečamo osemkrat omenjenega v listinskem gradivu. Za njega vemo,
da je imel svoja posestva v Pustriški dolini, kar je še en dokaz več o sorod-
stvenem nasledstvu med grofi Vovbrškimi in Pustriškimi. Redko ime tega
Vovbržana – Gero – je H. Dopschu omogočilo tudi postavitev teze, da iz-
hajajo grofje Vovbrški iz poroke med Wichburgo iz rodbine Pustriških gro-
fov in nekega predstavnika saške rodbine Seeburg-Gleiß.
Za našo temo vprašanje izvora Vovbrških ni toliko pomembno, zato ga
bomo pustili ob strani ter se posvetili Viljemu I. ter njegovim nasledni-
kom, s katerimi se začenja prisotnost Vovbrških na tleh Savinjske in Šale-
ške doline.
V luči zgoraj obravnavanih tez o izvoru šaleškega in zgornjesavinjske-
ga plemstva je zato vredno opozoriti le še na dve dejstvi. Grof Gero se več-
krat omenja skupaj s Traisensko-Valdeškimi,7 in čeprav pri stanju virov, ki
so nam na razpolago, ni mogoče govoriti o kakršnem koli sorodstvenem
povezovanju obeh rodbin, lahko domnevamo vsaj tesen odnos med nji-
ma, kar se bo pokazalo pomembno pri obravnavanju prisotnosti družine
iz Orta na obravnavanem področju. In drugič: čeprav je Heinz Dopsch ja-
sno pokazal, da stara teza Karlmanna Tangla, da Vovbrški izhajajo nepo-
August v. Jaksch, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I/4
Kärtnen, 136.
Hans Pirchegger, Landesfürst und Adel I, 158.
1020–1025; objavljeno v: MDC III, št. 204/X, 84 (»qualiter tres fratres Vocholdus videlicet,
Hartwicus et Heinricus tradiderunt sue matri Wichpurge XV hobas in loco qui dicitur Liu-
pickdorff /…/ sicut Gerloch eiusdem domine filius habuit«).
Heinz Dopsch, Die Grafen von Heunburg, Carinthia I 160/1970, 311–342.
1072, julij 17, Michelbeuern; objavljeno v: SUB I, št. 1, 773; MDC III, št. 398, 157.
Npr.: 1072, maj; objava v: SUB II, št. 104, 173, 174 (Med pričami: »Hartnit /…/ Hartnit, Er-
nest, Ger«).
