Page 111 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 111
bržani v
Savinjski in
Šaleški dolini
Že ob obravnavanju dogodkov iz 12. stoletja smo ugotavljali, da je
bila glavna prednost svobodnih Žovneških pred ostalimi družina-
mi, ki so imele svoje posesti v Savinjski dolini, ta, da so bili Žovneški edi-
ni, ki so imeli na tem področju svoje matične posesti. Vsem ostalim so bile
savinjske posesti le »dodatek« in je bil center njihovega delovanja usmer-
jen bolj k njihovim matičnim področjem. Isti vzorec bomo lahko ugotovili
tudi pri primerjanju delovanja Ptujskih in Žovneških v drugi polovici 13.
in prvi polovici 14. stoletja. Tudi Ptujskim so bila savinjska posestva »le«
enklave, osrednja družinska posestva pa so ležala bolj severovzhodno. To
je dejstvo, ki je še posebej prišlo do izraza ob razpletu borbe med njimi in
takrat že grofi Celjskimi v drugi polovici 14. stoletja. Zato so seveda ime-
li Žovnečani pri borbi za posamezne posesti prednost v motivaciji in s tem
intenzivnejše težnje po zaokroževanju in pridobivanju novih posesti v Sa-
vinjski in Šaleški dolini. Drugačna pa je bila situacija v odnosih med Vov-
brškimi in Ptujskimi.
Vovbržane smo spoznali že pri obravnavanju dogodkov iz 12. stoletja.
Ugotovili smo, da so Vovbržani (oz. njihova stranska veja Hohenwart-Po-
zzuolo) neposredni nasledniki predstavnikov Heminega rodu na položaju
savinjskih oz. celjskih (mejnih) grofov. Že Karlmann Tangl je zato domne-
val, da lahko v grofih Vovbrških vidimo sorodnike Heme oz. pripadnike
tako imenovanega Heminega rodu.1 K. Tanglu je dodaten argument za so-
rodstveno povezavo obeh družin predstavljalo tudi nosilno družinsko ime
Karlmann Tangl, Die Grafen von Heunburg 1, AÖG 19/1858, 49–116; 2, AÖG 25/1860,
157–312.
Savinjski in
Šaleški dolini
Že ob obravnavanju dogodkov iz 12. stoletja smo ugotavljali, da je
bila glavna prednost svobodnih Žovneških pred ostalimi družina-
mi, ki so imele svoje posesti v Savinjski dolini, ta, da so bili Žovneški edi-
ni, ki so imeli na tem področju svoje matične posesti. Vsem ostalim so bile
savinjske posesti le »dodatek« in je bil center njihovega delovanja usmer-
jen bolj k njihovim matičnim področjem. Isti vzorec bomo lahko ugotovili
tudi pri primerjanju delovanja Ptujskih in Žovneških v drugi polovici 13.
in prvi polovici 14. stoletja. Tudi Ptujskim so bila savinjska posestva »le«
enklave, osrednja družinska posestva pa so ležala bolj severovzhodno. To
je dejstvo, ki je še posebej prišlo do izraza ob razpletu borbe med njimi in
takrat že grofi Celjskimi v drugi polovici 14. stoletja. Zato so seveda ime-
li Žovnečani pri borbi za posamezne posesti prednost v motivaciji in s tem
intenzivnejše težnje po zaokroževanju in pridobivanju novih posesti v Sa-
vinjski in Šaleški dolini. Drugačna pa je bila situacija v odnosih med Vov-
brškimi in Ptujskimi.
Vovbržane smo spoznali že pri obravnavanju dogodkov iz 12. stoletja.
Ugotovili smo, da so Vovbržani (oz. njihova stranska veja Hohenwart-Po-
zzuolo) neposredni nasledniki predstavnikov Heminega rodu na položaju
savinjskih oz. celjskih (mejnih) grofov. Že Karlmann Tangl je zato domne-
val, da lahko v grofih Vovbrških vidimo sorodnike Heme oz. pripadnike
tako imenovanega Heminega rodu.1 K. Tanglu je dodaten argument za so-
rodstveno povezavo obeh družin predstavljalo tudi nosilno družinsko ime
Karlmann Tangl, Die Grafen von Heunburg 1, AÖG 19/1858, 49–116; 2, AÖG 25/1860,
157–312.
