Page 108 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 108
V primežu medplemiških prerivanj
Na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na možnost, ki jo je predlagal
Dušan Kos, in sicer, da sta tako Hekenberg/Stopnik kot Kacenštajn del de-
diščine po Ehrneških in da sta tako prešla v roke novih Kunšperških ozi-
roma Ptujskih51, s čimer seveda trčimo na prve omembe prisotnosti Ptuj-
skih oz. njihove stranske linije Kunšperških na obravnavanem področju.
V našem pregledu problematike izvora Benedikte Ptujske smo se mora-
li podati po časovni lestvici nazaj v obdobje, ki smo ga sicer obravnavali in
v glavnih črtah zaključili v prejšnjem poglavju, vendar je bil ta ekskurz po-
treben, saj je pokazal na tesno prepletenost družinskih vezi, posebej med
člani svobodnih družin, ki so se že zaradi ohranitve svojega svobodnega
statusa bile prisiljene ženiti in možiti zelo previdno in v relativno ozkem
krogu izbrancev.
Čeprav iz dostopnih virov ni mogoče natančno določiti vseh razmerij,
vendarle lahko zaključimo, da so bile družine Machlandskih, Lungavsko-
Dornberških, Ehrneških, Dravskih, Vovbrških (o tej družini bo več govora
v naslednjem poglavju) in Cham-Vohburških med seboj tesno sorodstveno
prepletene. To dokazujejo tako sosednja lega njihovih posesti kot tudi zna-
čilna imena, ki se pojavljajo pri pripadnikih družin. S tem je seveda tudi
mogoče razložiti, kako je posest Kunšperških in Ptujskih v Savinjski in Ša-
leški dolini prišla v njihove roke. Tako na Hekenbergu leta 124752 ter na
Kacenštajnu že leta 117353 najdemo omenjenega nekega Eberharda. V le-
tih 1189 do 1246 pa poznamo že v prvem poglavju omenjenega Eberhar-
da III. Šoštanjskega. Grad Hekenberg je postal kmalu po navedeni omem-
bi kunšperški alod, status Kacenštajna oziroma Eberharda leta 1173 je pov-
sem nejasen, za Eberharda Šoštanjskega pa z gotovostjo vemo, da je pripa-
dal salzburškim ministerialom, ki so svojo posest v Šaleški dolini dobili
kot nasledniki/dediči po svobodnih Dravskih. V luči dejstva, da je bil Ka-
cenštajn v 13. stoletju ptujski alod, je seveda logična misel, ki jo ponuja D.
Kos, da gre pri obeh posestih za staro Ehrneško dediščino, ki sta si jo razde-
lili obe veji Ptujskih, in da je omenjeni Eberhard ali ista oseba ali pa, kar je
verjetneje, da gre za očeta in sina iste družine, ki je s Ptujskimi prišla z nji-
hovih koroških posesti. Vendar ni nobenih drugih indicev, ki bi govorili o
tem, da je imela stara družina Ehrneško-Kunšperških na področju Savinj-
ske in Šaleške doline svoje posesti.
Šaleška dolina v 12. stoletju.
D. Kos, Med gradom in mestom, 70, 73.
1247, december 2, Kamnik; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 44, 74; StUB II, št. 297, 398 (k
1232) – za datacijo glej opombo v Gradivo VI/1.
1173, Rečica ob Savinji; objavljeno v: StUB I, št. 551, 521; Kos, Gradivo IV, št. 540, 274.
Na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na možnost, ki jo je predlagal
Dušan Kos, in sicer, da sta tako Hekenberg/Stopnik kot Kacenštajn del de-
diščine po Ehrneških in da sta tako prešla v roke novih Kunšperških ozi-
roma Ptujskih51, s čimer seveda trčimo na prve omembe prisotnosti Ptuj-
skih oz. njihove stranske linije Kunšperških na obravnavanem področju.
V našem pregledu problematike izvora Benedikte Ptujske smo se mora-
li podati po časovni lestvici nazaj v obdobje, ki smo ga sicer obravnavali in
v glavnih črtah zaključili v prejšnjem poglavju, vendar je bil ta ekskurz po-
treben, saj je pokazal na tesno prepletenost družinskih vezi, posebej med
člani svobodnih družin, ki so se že zaradi ohranitve svojega svobodnega
statusa bile prisiljene ženiti in možiti zelo previdno in v relativno ozkem
krogu izbrancev.
Čeprav iz dostopnih virov ni mogoče natančno določiti vseh razmerij,
vendarle lahko zaključimo, da so bile družine Machlandskih, Lungavsko-
Dornberških, Ehrneških, Dravskih, Vovbrških (o tej družini bo več govora
v naslednjem poglavju) in Cham-Vohburških med seboj tesno sorodstveno
prepletene. To dokazujejo tako sosednja lega njihovih posesti kot tudi zna-
čilna imena, ki se pojavljajo pri pripadnikih družin. S tem je seveda tudi
mogoče razložiti, kako je posest Kunšperških in Ptujskih v Savinjski in Ša-
leški dolini prišla v njihove roke. Tako na Hekenbergu leta 124752 ter na
Kacenštajnu že leta 117353 najdemo omenjenega nekega Eberharda. V le-
tih 1189 do 1246 pa poznamo že v prvem poglavju omenjenega Eberhar-
da III. Šoštanjskega. Grad Hekenberg je postal kmalu po navedeni omem-
bi kunšperški alod, status Kacenštajna oziroma Eberharda leta 1173 je pov-
sem nejasen, za Eberharda Šoštanjskega pa z gotovostjo vemo, da je pripa-
dal salzburškim ministerialom, ki so svojo posest v Šaleški dolini dobili
kot nasledniki/dediči po svobodnih Dravskih. V luči dejstva, da je bil Ka-
cenštajn v 13. stoletju ptujski alod, je seveda logična misel, ki jo ponuja D.
Kos, da gre pri obeh posestih za staro Ehrneško dediščino, ki sta si jo razde-
lili obe veji Ptujskih, in da je omenjeni Eberhard ali ista oseba ali pa, kar je
verjetneje, da gre za očeta in sina iste družine, ki je s Ptujskimi prišla z nji-
hovih koroških posesti. Vendar ni nobenih drugih indicev, ki bi govorili o
tem, da je imela stara družina Ehrneško-Kunšperških na področju Savinj-
ske in Šaleške doline svoje posesti.
Šaleška dolina v 12. stoletju.
D. Kos, Med gradom in mestom, 70, 73.
1247, december 2, Kamnik; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 44, 74; StUB II, št. 297, 398 (k
1232) – za datacijo glej opombo v Gradivo VI/1.
1173, Rečica ob Savinji; objavljeno v: StUB I, št. 551, 521; Kos, Gradivo IV, št. 540, 274.
