Page 93 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 93
Problematika porna in drugih konstrukcij sprege seksa in nasilja ...
lje (nasilje ni uprizorjeno kot neprimerno), fokusiranost na nasilje, vsakda-
njost nasilja in pogostost njegovega prikazovanja (ibid.: 285). Enako kot za
konstrukcije nasilja nasploh velja tudi za uprizarjanje nasilja, povezanega s
spolnostjo. V tem smislu je sporna zlasti pornografija, ki določene geste ali
prizore, ki sicer sodijo v register nasilja, prikazuje kot del spolne igre. Po-
vedano velja za vse pornožanre, vključno z navidezno povsem benignimi.
A vrnimo se k fenomenu nasilja. UNESCO je s pomočjo Inštituta za
raziskovanje nenasilnega reševanja konfliktov (Institut de Recherche Sur
la Résolution Non-violente des Conflicts – IRNC) izdal publikacijo, ki
obravnava nasilje v šolskem oziroma izobraževalnem okolju. J. M. Muller v
nasprotju z mnogimi socialnopsihološkimi študijami opredeljuje nasilje v
razliki od agresije. Slednjo razume kot življenjsko silo, silo samopotrditve,
prvega pa kot silo smrti. Kot nujni sestavni del človeškega življenja pojmuje
konflikt (ki ga je treba prepoznati in z njim upravljati) in ne njegovega na-
silnega razreševanja. Nasilje mora opredeliti žrtev, sicer se kaj lahko opra-
vičuje s pomočjo želenega cilja; nasilje, četudi gre za njegove manj opazne
oblike, na primer diskriminiranje v jeziku, praviloma pomeni zlorabo, ža-
litev, brutalnost oziroma krutost in destrukcijo (2002: 11–24).
Za razliko od tematiziranja posameznih primerov nasilja (subjektivno
nasilje), ki običajno razburka medijsko vsakdanjost in javnost, je za naše
razumevanje nasilja primernejša družbeno kritična perspektiva, ki nasilje
prepoznava kot integralni element obstoječe družbene strukture. Struktur-
no nasilje, ali če povemo s S. Žižkom, »sistemsko, ‚objektivno‘« nasilje je v
interakciji s subjektivnim in simbolnim nasiljem in je slepo v sledenju logi-
ki kapitala (2007: 13–14). »Zlo« potemtakem presega posamezno osebo
in situacijo. Pričujoča interpretacija ohrani konsistentnost tudi v aplikaciji
na t. i. tvegana razmerja novih medijev iz perspektive otrok in mladih. Kot
da se vse argumentacije v prid delujoči regulaciji (natančneje koregulaci-
ji) potencialno škodljivih vsebin ustavijo pred silo kapitala industrije zaba-
ve; ta posamezne subjekte pornografizacije in razširjanja konstrukcij nasi-
lja v družbi konstituira zgolj kot delčke neustavljivega mehanizma porabni-
štva. A defenzivna drža, temelječa na sicer povsem ustreznem razumevanju
delovanja kapitala pri obnavljanju obstoječih diskriminatornih razmerij v
družbi, spregleduje dvoje; prvič, da je kapital vpleten v razmerje z vladajo-
čimi razredi/elitami,6 in drugič, da strukturna narava nasilja ne odvezuje
od osebne odgovornosti individuov, vpetih v pridobitništvo na račun bo-
disi finančnih in drugih prebivalstvenih margin (otrok, mladih, žensk …).
6 Vladajoči razred ima v tem kontekstu manj opraviti s politiko kot z družbenoslojnimi, spolni-
mi, etničnimi itd. elitami.
lje (nasilje ni uprizorjeno kot neprimerno), fokusiranost na nasilje, vsakda-
njost nasilja in pogostost njegovega prikazovanja (ibid.: 285). Enako kot za
konstrukcije nasilja nasploh velja tudi za uprizarjanje nasilja, povezanega s
spolnostjo. V tem smislu je sporna zlasti pornografija, ki določene geste ali
prizore, ki sicer sodijo v register nasilja, prikazuje kot del spolne igre. Po-
vedano velja za vse pornožanre, vključno z navidezno povsem benignimi.
A vrnimo se k fenomenu nasilja. UNESCO je s pomočjo Inštituta za
raziskovanje nenasilnega reševanja konfliktov (Institut de Recherche Sur
la Résolution Non-violente des Conflicts – IRNC) izdal publikacijo, ki
obravnava nasilje v šolskem oziroma izobraževalnem okolju. J. M. Muller v
nasprotju z mnogimi socialnopsihološkimi študijami opredeljuje nasilje v
razliki od agresije. Slednjo razume kot življenjsko silo, silo samopotrditve,
prvega pa kot silo smrti. Kot nujni sestavni del človeškega življenja pojmuje
konflikt (ki ga je treba prepoznati in z njim upravljati) in ne njegovega na-
silnega razreševanja. Nasilje mora opredeliti žrtev, sicer se kaj lahko opra-
vičuje s pomočjo želenega cilja; nasilje, četudi gre za njegove manj opazne
oblike, na primer diskriminiranje v jeziku, praviloma pomeni zlorabo, ža-
litev, brutalnost oziroma krutost in destrukcijo (2002: 11–24).
Za razliko od tematiziranja posameznih primerov nasilja (subjektivno
nasilje), ki običajno razburka medijsko vsakdanjost in javnost, je za naše
razumevanje nasilja primernejša družbeno kritična perspektiva, ki nasilje
prepoznava kot integralni element obstoječe družbene strukture. Struktur-
no nasilje, ali če povemo s S. Žižkom, »sistemsko, ‚objektivno‘« nasilje je v
interakciji s subjektivnim in simbolnim nasiljem in je slepo v sledenju logi-
ki kapitala (2007: 13–14). »Zlo« potemtakem presega posamezno osebo
in situacijo. Pričujoča interpretacija ohrani konsistentnost tudi v aplikaciji
na t. i. tvegana razmerja novih medijev iz perspektive otrok in mladih. Kot
da se vse argumentacije v prid delujoči regulaciji (natančneje koregulaci-
ji) potencialno škodljivih vsebin ustavijo pred silo kapitala industrije zaba-
ve; ta posamezne subjekte pornografizacije in razširjanja konstrukcij nasi-
lja v družbi konstituira zgolj kot delčke neustavljivega mehanizma porabni-
štva. A defenzivna drža, temelječa na sicer povsem ustreznem razumevanju
delovanja kapitala pri obnavljanju obstoječih diskriminatornih razmerij v
družbi, spregleduje dvoje; prvič, da je kapital vpleten v razmerje z vladajo-
čimi razredi/elitami,6 in drugič, da strukturna narava nasilja ne odvezuje
od osebne odgovornosti individuov, vpetih v pridobitništvo na račun bo-
disi finančnih in drugih prebivalstvenih margin (otrok, mladih, žensk …).
6 Vladajoči razred ima v tem kontekstu manj opraviti s politiko kot z družbenoslojnimi, spolni-
mi, etničnimi itd. elitami.
