Page 92 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 92
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
ni destabilizirala. Vprašanje hierarhij se zastavlja tudi v okviru novih alter-
nativnih oblik spolnosti. Diskurz queer utemeljuje tezo o fragmentaciji in
subvertiranju enovite normativne moči v spolnosti (Beasley, 2005: 126),
kar lahko pomeni možnost védnosti in praks, ki ne vključujejo absolutnih
hierarhičnih pozicij moči/nemoči oziroma aktivnosti/pasivnosti in obvla-
dovanja/podrejanja, temveč menjavanje pozicij. Vendar je opisana pretoč-
nost, menjavanje položajev, ki utegne načeti vztrajno hierarhijo v seksual-
nih razmerjih, v heteroseksualnem spolnem vêdenju še težje dosegljiva kot
pri drugačnih spolnih usmeritvah. Normiranje moških in ženskih pozicij
v spolnosti v skladu s pripisanimi moškimi in ženskimi lastnostmi je na-
mreč dojeto kot naravno. Ob tem so morebitne novosti, spolna agresivnost
v drži deklic in žensk, z lahkoto integrirane v tradicionalno spolno paradi-
gmo, zlasti v marketinškem diskurzu (ki je dominanten). Prav pornografi-
zacija spolnosti in druge oblike komercialne seksualnosti tudi sokonstitu-
irajo »izzivalno« spolno vedenje; slednje je skozi svoj žanrski, pornograf-
ski zgled speto s podobami spolno razpoložljivih žensk in s tem ujeto v ide-
ologijo naravne ženske pasivnosti, ki ima lahko tudi agresivne oblike izra-
žanja (angl. passive aggressive).
Konceptualizacija nasilja
Sodobna socialna psihologija govori o novih pojavnostih nasilja, nika-
kor pa ne o njegovem upadanju, sublimaciji. Problematizacija tega družbe-
nega fenomena je pogosto povezana z obravnavo njegovih (novo)medijskih
konstrukcij. Interpretacije samega fenomena nasilja segajo do vse bolj pri-
kritih oblik (običajno gre pri tem za nasilje diskriminatornega govora/izra-
žanja). Hkrati pa postaja sam javni govor v pomenu vladajočega medijske-
ga diskurza mesto vse bolj perfidnega nasilja. Poleg skrajno nazornih pri-
kazov nasilja se tako širijo tudi navidezno sprejemljive ali spregledane obli-
ke. Med slednje sodi t. i. porno chic (»erotika«). Razširjenost konstrukcij
nasilja v kulturi, predvsem komercialnih, pa ni zgolj stvar hiperpotrošni-
ške in neoliberalne družbe; tako kot samo nasilje jih spodbujajo ekonom-
ska kriza in spremljajoči pojavi, kot so revščina in splošna družbena kriza
(prim. Ule, 2009: 267).
Raziskovanje povezave med konstrukcijami nasilja in nasilnimi dejanji
daje ambivalentne rezultate glede neposrednega prenašanja vzorcev nasil-
nega vedenja v življenjsko prakso, precej konsenza pa obstaja pri interpre-
taciji, da uprizarjanje nasilja utrjuje stališča in odnose, ki ga podpirajo. M .
Ule med dejavniki medijskih konstrukcij nasilja, ki so v tem smislu še po-
sebej škodljivi, navaja nekaznovanost za nasilje, nekontekstualizirano nasi-
ni destabilizirala. Vprašanje hierarhij se zastavlja tudi v okviru novih alter-
nativnih oblik spolnosti. Diskurz queer utemeljuje tezo o fragmentaciji in
subvertiranju enovite normativne moči v spolnosti (Beasley, 2005: 126),
kar lahko pomeni možnost védnosti in praks, ki ne vključujejo absolutnih
hierarhičnih pozicij moči/nemoči oziroma aktivnosti/pasivnosti in obvla-
dovanja/podrejanja, temveč menjavanje pozicij. Vendar je opisana pretoč-
nost, menjavanje položajev, ki utegne načeti vztrajno hierarhijo v seksual-
nih razmerjih, v heteroseksualnem spolnem vêdenju še težje dosegljiva kot
pri drugačnih spolnih usmeritvah. Normiranje moških in ženskih pozicij
v spolnosti v skladu s pripisanimi moškimi in ženskimi lastnostmi je na-
mreč dojeto kot naravno. Ob tem so morebitne novosti, spolna agresivnost
v drži deklic in žensk, z lahkoto integrirane v tradicionalno spolno paradi-
gmo, zlasti v marketinškem diskurzu (ki je dominanten). Prav pornografi-
zacija spolnosti in druge oblike komercialne seksualnosti tudi sokonstitu-
irajo »izzivalno« spolno vedenje; slednje je skozi svoj žanrski, pornograf-
ski zgled speto s podobami spolno razpoložljivih žensk in s tem ujeto v ide-
ologijo naravne ženske pasivnosti, ki ima lahko tudi agresivne oblike izra-
žanja (angl. passive aggressive).
Konceptualizacija nasilja
Sodobna socialna psihologija govori o novih pojavnostih nasilja, nika-
kor pa ne o njegovem upadanju, sublimaciji. Problematizacija tega družbe-
nega fenomena je pogosto povezana z obravnavo njegovih (novo)medijskih
konstrukcij. Interpretacije samega fenomena nasilja segajo do vse bolj pri-
kritih oblik (običajno gre pri tem za nasilje diskriminatornega govora/izra-
žanja). Hkrati pa postaja sam javni govor v pomenu vladajočega medijske-
ga diskurza mesto vse bolj perfidnega nasilja. Poleg skrajno nazornih pri-
kazov nasilja se tako širijo tudi navidezno sprejemljive ali spregledane obli-
ke. Med slednje sodi t. i. porno chic (»erotika«). Razširjenost konstrukcij
nasilja v kulturi, predvsem komercialnih, pa ni zgolj stvar hiperpotrošni-
ške in neoliberalne družbe; tako kot samo nasilje jih spodbujajo ekonom-
ska kriza in spremljajoči pojavi, kot so revščina in splošna družbena kriza
(prim. Ule, 2009: 267).
Raziskovanje povezave med konstrukcijami nasilja in nasilnimi dejanji
daje ambivalentne rezultate glede neposrednega prenašanja vzorcev nasil-
nega vedenja v življenjsko prakso, precej konsenza pa obstaja pri interpre-
taciji, da uprizarjanje nasilja utrjuje stališča in odnose, ki ga podpirajo. M .
Ule med dejavniki medijskih konstrukcij nasilja, ki so v tem smislu še po-
sebej škodljivi, navaja nekaznovanost za nasilje, nekontekstualizirano nasi-
