Page 87 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 87
Problematika porna in drugih konstrukcij sprege seksa in nasilja ...
tografijo. Med novimi mediji pa našteje spletne strani, računalniške igre,
hipertekst, iTV, resničnostni TV-šovi, digitalni film, DVD, mobilni tele-
fon, wap, blog, GPSL; opredeli tudi njihove skupne značilnosti: logika po-
datkovne zbirke, digitalnost, interaktivnost, povezljivost, mobilnost, indi-
vidualiziranost, imerzivnost (ibid.). Že navedba televizijskih resničnostnih
šovov implicira nadaljnjo avtorjevo tezo, »remediiranje« tradicionalnih
množičnih medijev. Sodobna razprava o novih medijih pravzaprav le po-
gojno lahko še vključuje natančno in ostro delitev med tradicionalnimi
(množičnimi) mediji in novimi mediji, tako pač moramo razumeti trditev,
da danes ne gre več za televizijo (in na primer film) na eni strani in internet
na drugi, temveč za, denimo, »televizijo skozi medmrežje« ali film skozi
»mobilne zaslonske naprave« (mobilni telefon, i-pod …) (ibid.: 28, 118).
Če je novomedijska vsakdanjost daleč od še vedno veljavne slovenske
medijske zakonodaje,1 pa tržno usmerjeni/dirigirani normativni doku-
menti EU (ki po defaultu vključujejo nekatere norme iz registra človeko-
vih pravic) uspešneje »sledijo« tehnološkim trendom. Prejšnja t. i. tele-
vizijska direktiva se je transformirala v »direktivo avdiovizualnih medij-
skih storitev«, ki s poimenovanjem kaže na inkluzivni značaj z vidika no-
vih medijev. Te relativne ažurnosti ne bi smeli razumeti skozi populistično
prispodobo hoje pravnih norm za tehnološko dejanskostjo. Kot razmišlja
B. Luthar v svoji tematizaciji mobilnega telefona, je tehnologija nadaljeva-
nje (oblastniške) politike z drugimi sredstvi; hkrati navaja avtorje in avto-
rice, ki tudi sam tehnološki razvoj povezujejo z izvajanjem oblasti (Luthar,
2007: S12–S13). Normativno usmerjanje novih medijev potemtakem do-
loča tudi smer tehnološkega razvoja novih medijev, za katerega pa ni vide-
ti, da se dogaja na strani človeške integritete in vsaj delnega ohranjanja in-
dividualnih in »nekontaminiranih« medosebnih prostorov. Tehnološki
razvoj, ki gre v smeri varovanja človekovih pravic, slej ko prej ostaja pred-
vsem stvar deklarativnih politik in mnogo manj politično uravnavane pra-
kse (naj navedemo na primer sisteme tehnološke zaščite in nadzora dosto-
pa na splet z vidika človekovih pravic otrok).
V nekaterih naddržavnih dokumentih, ki pa so napisani iz perspektive
varovanja človekovih pravic in se dotikajo bodisi dostopnosti novih medi-
jev s strani marginaliziranih družbenih skupin ali pa razvijajo strategije za
preprečevanje spletnih tveganj, se uporablja še en izraz s približno enakim
pomenom, kot ga imajo »novi mediji«. Komisija za status žensk, ki deluje
v okviru ekonomskega in socialnega sveta ZN, je na 51. seji (2007) predsta-
vila že sprejeti dokument o preprečevanju vseh oblik diskriminacije in na-
1 Tu je treba postreči z datacijo oddaje teksta: 30. september 2010.
tografijo. Med novimi mediji pa našteje spletne strani, računalniške igre,
hipertekst, iTV, resničnostni TV-šovi, digitalni film, DVD, mobilni tele-
fon, wap, blog, GPSL; opredeli tudi njihove skupne značilnosti: logika po-
datkovne zbirke, digitalnost, interaktivnost, povezljivost, mobilnost, indi-
vidualiziranost, imerzivnost (ibid.). Že navedba televizijskih resničnostnih
šovov implicira nadaljnjo avtorjevo tezo, »remediiranje« tradicionalnih
množičnih medijev. Sodobna razprava o novih medijih pravzaprav le po-
gojno lahko še vključuje natančno in ostro delitev med tradicionalnimi
(množičnimi) mediji in novimi mediji, tako pač moramo razumeti trditev,
da danes ne gre več za televizijo (in na primer film) na eni strani in internet
na drugi, temveč za, denimo, »televizijo skozi medmrežje« ali film skozi
»mobilne zaslonske naprave« (mobilni telefon, i-pod …) (ibid.: 28, 118).
Če je novomedijska vsakdanjost daleč od še vedno veljavne slovenske
medijske zakonodaje,1 pa tržno usmerjeni/dirigirani normativni doku-
menti EU (ki po defaultu vključujejo nekatere norme iz registra človeko-
vih pravic) uspešneje »sledijo« tehnološkim trendom. Prejšnja t. i. tele-
vizijska direktiva se je transformirala v »direktivo avdiovizualnih medij-
skih storitev«, ki s poimenovanjem kaže na inkluzivni značaj z vidika no-
vih medijev. Te relativne ažurnosti ne bi smeli razumeti skozi populistično
prispodobo hoje pravnih norm za tehnološko dejanskostjo. Kot razmišlja
B. Luthar v svoji tematizaciji mobilnega telefona, je tehnologija nadaljeva-
nje (oblastniške) politike z drugimi sredstvi; hkrati navaja avtorje in avto-
rice, ki tudi sam tehnološki razvoj povezujejo z izvajanjem oblasti (Luthar,
2007: S12–S13). Normativno usmerjanje novih medijev potemtakem do-
loča tudi smer tehnološkega razvoja novih medijev, za katerega pa ni vide-
ti, da se dogaja na strani človeške integritete in vsaj delnega ohranjanja in-
dividualnih in »nekontaminiranih« medosebnih prostorov. Tehnološki
razvoj, ki gre v smeri varovanja človekovih pravic, slej ko prej ostaja pred-
vsem stvar deklarativnih politik in mnogo manj politično uravnavane pra-
kse (naj navedemo na primer sisteme tehnološke zaščite in nadzora dosto-
pa na splet z vidika človekovih pravic otrok).
V nekaterih naddržavnih dokumentih, ki pa so napisani iz perspektive
varovanja človekovih pravic in se dotikajo bodisi dostopnosti novih medi-
jev s strani marginaliziranih družbenih skupin ali pa razvijajo strategije za
preprečevanje spletnih tveganj, se uporablja še en izraz s približno enakim
pomenom, kot ga imajo »novi mediji«. Komisija za status žensk, ki deluje
v okviru ekonomskega in socialnega sveta ZN, je na 51. seji (2007) predsta-
vila že sprejeti dokument o preprečevanju vseh oblik diskriminacije in na-
1 Tu je treba postreči z datacijo oddaje teksta: 30. september 2010.
