Page 86 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 86
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
rični sociologiji in kulturologiji ali antropologiji se osredotočava na mul-
tidisciplinarni pristop v šolskem polju in v ugotavljanju tistih kulturnih
trendov vsakdanjega življenja, ki so povezani z novomedijskimi konstruk-
cijami spolov. Tako denimo anglosaški viri opozarjajo na mladost v global-
nih in lokalnih razmerjih novih medijev in jo sokonstruirajo kot »tehno«
mladost. V tem okviru se oblikujejo različne konceptualizacije, na primer
»spalnična kultura«. Sintagma se nanaša na dekliško preživljanje časa v
izolirani zasebnosti, kjer je komunikacijska tehnologija tako v partnerski
vlogi (nadomešča druženje) kot v vlogi posrednice/akterke v vrstniških od-
nosih in stikih (Nayak in Kehily, 2008: 55).
Polje, na katerem spoznavava problematiko pornovsebin in drugih kon-
strukcij medebojne povezanosti spolnosti in nasilja v segmentu otrok in
mladine, je polje odnosov, ki jih feministična teorija in normativni doku-
menti EU povezujejo s konceptom škode; slednjo razumeva v okviru njene
strukturne narave in ne v smislu individualne škode, tj. škode, ki se utegne
zgoditi posameznemu otroku ali mladostnici, mladostniku.
Opredelitev in značilnosti novih medijev
Še tako razširjeni objekt ali tema raziskovanja je lahko obenem tudi
predmet temeljnega nesporazuma, ki botruje ambivalencam v raziskoval-
nih rezultatih različnih raziskav. Izhodiščna zadolžitev v obravnavi »vme-
snikov« (Strehovec, 2007: 17) med imenovanimi vsebinami/storitvami
in njihovimi porabniki in porabnicami naj bo zato definicija novih me-
dijev in predstavitev sinonimov. Ugotoviti morava, da že sam termin me-
dij producira veliko različnih pomenov, tudi če z njim mislimo zgolj nosil-
ce informacij in komuniciranja (in se pri tem ne spuščamo na druga podro-
čja človeškega življenja, kot so umetnost, psihologija, alternativni kulturni
trendi, tj. duhovnost ipd.). V tem smislu najpogostejša, poljudna raba be-
sede zadeva vse, kar »nosi« določene vsebine in odnose, naj so ti informa-
tivnega, komunikacijskega ali tržnega/komercialnega značaja. Reflektira-
na raba termina pa se ozira na pravni, medijski in teoretski diskurz. Prav-
na in medijska stroka v Sloveniji opredeljujeta medije v prvi vrsti kot po-
srednike informacij; iz tega zornega kota so mediji praviloma informativ-
ni (tako je določeno tudi v trenutno še vedno veljavnem zakonu o medi-
jih iz leta 2006). Glede na (znanstveni) sistem razvrščanja, ki ga uporablja
J. Strehovec, bi tovrstno opredelitev medijev lahko poimenovali tradicio-
nalni informativni množični mediji (sledeč avtorjevemu zgledu sem ume-
ščamo dnevni in informativni periodični tisk, radio in televizijo, gl. 2007:
217). Strehovec med tradicionalne množične medije uvršča tudi film in fo-
rični sociologiji in kulturologiji ali antropologiji se osredotočava na mul-
tidisciplinarni pristop v šolskem polju in v ugotavljanju tistih kulturnih
trendov vsakdanjega življenja, ki so povezani z novomedijskimi konstruk-
cijami spolov. Tako denimo anglosaški viri opozarjajo na mladost v global-
nih in lokalnih razmerjih novih medijev in jo sokonstruirajo kot »tehno«
mladost. V tem okviru se oblikujejo različne konceptualizacije, na primer
»spalnična kultura«. Sintagma se nanaša na dekliško preživljanje časa v
izolirani zasebnosti, kjer je komunikacijska tehnologija tako v partnerski
vlogi (nadomešča druženje) kot v vlogi posrednice/akterke v vrstniških od-
nosih in stikih (Nayak in Kehily, 2008: 55).
Polje, na katerem spoznavava problematiko pornovsebin in drugih kon-
strukcij medebojne povezanosti spolnosti in nasilja v segmentu otrok in
mladine, je polje odnosov, ki jih feministična teorija in normativni doku-
menti EU povezujejo s konceptom škode; slednjo razumeva v okviru njene
strukturne narave in ne v smislu individualne škode, tj. škode, ki se utegne
zgoditi posameznemu otroku ali mladostnici, mladostniku.
Opredelitev in značilnosti novih medijev
Še tako razširjeni objekt ali tema raziskovanja je lahko obenem tudi
predmet temeljnega nesporazuma, ki botruje ambivalencam v raziskoval-
nih rezultatih različnih raziskav. Izhodiščna zadolžitev v obravnavi »vme-
snikov« (Strehovec, 2007: 17) med imenovanimi vsebinami/storitvami
in njihovimi porabniki in porabnicami naj bo zato definicija novih me-
dijev in predstavitev sinonimov. Ugotoviti morava, da že sam termin me-
dij producira veliko različnih pomenov, tudi če z njim mislimo zgolj nosil-
ce informacij in komuniciranja (in se pri tem ne spuščamo na druga podro-
čja človeškega življenja, kot so umetnost, psihologija, alternativni kulturni
trendi, tj. duhovnost ipd.). V tem smislu najpogostejša, poljudna raba be-
sede zadeva vse, kar »nosi« določene vsebine in odnose, naj so ti informa-
tivnega, komunikacijskega ali tržnega/komercialnega značaja. Reflektira-
na raba termina pa se ozira na pravni, medijski in teoretski diskurz. Prav-
na in medijska stroka v Sloveniji opredeljujeta medije v prvi vrsti kot po-
srednike informacij; iz tega zornega kota so mediji praviloma informativ-
ni (tako je določeno tudi v trenutno še vedno veljavnem zakonu o medi-
jih iz leta 2006). Glede na (znanstveni) sistem razvrščanja, ki ga uporablja
J. Strehovec, bi tovrstno opredelitev medijev lahko poimenovali tradicio-
nalni informativni množični mediji (sledeč avtorjevemu zgledu sem ume-
ščamo dnevni in informativni periodični tisk, radio in televizijo, gl. 2007:
217). Strehovec med tradicionalne množične medije uvršča tudi film in fo-
