Page 78 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 78
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
preteklost (Graff, 1995: 312–313), kjer, kot se zdi, vedno manjka konkre-
ten zgodovinski referent. Zato problematizacija pismenosti zahteva premi-
slek vsaj o naslednjem: kako se spreminja razumevanje pismenosti, kakšno
je razmerje med praksami in govorom o teh praksah, kakšne so omejitve
današnjih konceptualizacij ter kakšni so morebitni novi miti o pismeno-
sti in njihovo razmerje do družbenih, kulturnih, političnih idr. pogojev.
V tem smislu odpirava pot refleksiji, ki bo uporabna tako širše kot v edu-
kaciji:
– kako medijske in novomedijske vsebine in storitve učinkujejo in
oblikujejo percepcijo stvarnosti s strani otrok in mladih, s poudarkom
na vztrajnosti tradicionalnih pomenov »ženskosti« in »moškosti«
– kako medijske in novomedijske vsebine ter storitve učinkujejo na
sposobnost otrok in mladoletnih, da lahko razvijejo in ohranjajo
zdrave odnose in seksualnost
– kako pokazati na močno sposobnost oziroma kompetenco za kri-
tični odnos do medijskih in novomedijskih vsebin in odnosov, ki se
vzpostavljajo v okviru novomedijskih storitev.
Mesto feministične teorije v edukaciji
Teoriziranje spolne razlike je kompleksno in dinamično, kar velja tudi
za polje edukacije. Feministična teorija (ali teorije) o edukaciji (hkrati s tem
izrazom se ognemo problematični feministični pedagogiki) in širše lahko
pomembno prispeva h konfrontaciji nekaterih temeljnih kategorij in poj-
mov (denimo »objektivnost« ali »univerzalna« resnica). Teorija edukaci-
je, ki se ne meni za feministične kritike in analize spola, »dela slabo uslu-
go obojim, ženskam in moškim, ker ne prepozna načinov, kako je mogoče
obogatiti obstoječe pedagogike« (Jackson, 1997: 466) – predvsem z vpra-
šanji o oblastnih razmerjih in epistemološkimi vprašanji, ki zadevajo izjave
o resnici ter posredovanju in konstituiranju vednosti.
Feministično delo (torej tudi teorijo) je pomembno podpirati – a ne kot
»dodatek« taktikam in strategijam, ki si prizadevajo za večjo socialno pra-
vičnost, ne s spolom kot dodatkom t. i. rasi in razredu, osrednji trojici v te-
matiki socialne pravičnosti. Ženske študije in/ali feministična teorija tako
ne govorijo le o zanimanju za spolno razliko, ampak se ta (paradigmatska)
razlika povezuje tudi z vprašanji drugih razlik ali različnosti med ljudmi
– oziroma se lahko povezuje. Nedvomno je tu potencial za tako povezova-
nje, odstiranje samoumevnosti, povezanih z različnimi družbenimi skupi-
nami, seveda pa to ni nujno: feminizmi (in feministke) lahko tudi marsi-
preteklost (Graff, 1995: 312–313), kjer, kot se zdi, vedno manjka konkre-
ten zgodovinski referent. Zato problematizacija pismenosti zahteva premi-
slek vsaj o naslednjem: kako se spreminja razumevanje pismenosti, kakšno
je razmerje med praksami in govorom o teh praksah, kakšne so omejitve
današnjih konceptualizacij ter kakšni so morebitni novi miti o pismeno-
sti in njihovo razmerje do družbenih, kulturnih, političnih idr. pogojev.
V tem smislu odpirava pot refleksiji, ki bo uporabna tako širše kot v edu-
kaciji:
– kako medijske in novomedijske vsebine in storitve učinkujejo in
oblikujejo percepcijo stvarnosti s strani otrok in mladih, s poudarkom
na vztrajnosti tradicionalnih pomenov »ženskosti« in »moškosti«
– kako medijske in novomedijske vsebine ter storitve učinkujejo na
sposobnost otrok in mladoletnih, da lahko razvijejo in ohranjajo
zdrave odnose in seksualnost
– kako pokazati na močno sposobnost oziroma kompetenco za kri-
tični odnos do medijskih in novomedijskih vsebin in odnosov, ki se
vzpostavljajo v okviru novomedijskih storitev.
Mesto feministične teorije v edukaciji
Teoriziranje spolne razlike je kompleksno in dinamično, kar velja tudi
za polje edukacije. Feministična teorija (ali teorije) o edukaciji (hkrati s tem
izrazom se ognemo problematični feministični pedagogiki) in širše lahko
pomembno prispeva h konfrontaciji nekaterih temeljnih kategorij in poj-
mov (denimo »objektivnost« ali »univerzalna« resnica). Teorija edukaci-
je, ki se ne meni za feministične kritike in analize spola, »dela slabo uslu-
go obojim, ženskam in moškim, ker ne prepozna načinov, kako je mogoče
obogatiti obstoječe pedagogike« (Jackson, 1997: 466) – predvsem z vpra-
šanji o oblastnih razmerjih in epistemološkimi vprašanji, ki zadevajo izjave
o resnici ter posredovanju in konstituiranju vednosti.
Feministično delo (torej tudi teorijo) je pomembno podpirati – a ne kot
»dodatek« taktikam in strategijam, ki si prizadevajo za večjo socialno pra-
vičnost, ne s spolom kot dodatkom t. i. rasi in razredu, osrednji trojici v te-
matiki socialne pravičnosti. Ženske študije in/ali feministična teorija tako
ne govorijo le o zanimanju za spolno razliko, ampak se ta (paradigmatska)
razlika povezuje tudi z vprašanji drugih razlik ali različnosti med ljudmi
– oziroma se lahko povezuje. Nedvomno je tu potencial za tako povezova-
nje, odstiranje samoumevnosti, povezanih z različnimi družbenimi skupi-
nami, seveda pa to ni nujno: feminizmi (in feministke) lahko tudi marsi-
