Page 75 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 75
Polje vzgoje in izobraževanja: identifikacija problematike in usmeritve ...
pridobiti samozavest zaradi njihovih spreminjajočih se teles v tem pretežno ne-
reproduktivnem obdobju njihovega življenja.
Spolni vzgoji je namenjen del tudi v slovenskem kurikulumu za biolo-
gijo.13 Človek je zasnovan kot biološko, psihosocialno in kulturno bitje.
Predvidena je tudi razprava o aidsu in spolno prenosljivih boleznih. Ker
je to morda še posebej občutljiva tematika, bi jo morala didaktična pripo-
ročila podrobneje obdelati oziroma predvideti način govora o njej. Podob-
no velja za učni cilj, ki se ukvarja s hormonskimi spremembami med men-
strualnim ciklusom in njegovim vplivom na fizično in psihično stanje žen-
ske (Verčkovnik et al., 2002: 25). Menstruacija je torej predstavljena kot
vir higienskih težav na individualni in družbeni ravni. Ta tema je denimo
še posebej pomembna za nediskriminatorne prakse v razredu, saj se učen-
ci in učenke učijo, da menstruacija lahko povzroči, da so dekleta slabe vo-
lje, fantje pa s sklicevanjem na menstruacijo ponižujejo dekleta (Diorio in
Munro, 2000: 349, 351).
Po drugi strani – to je na tem mestu treba omeniti – je odsotnost druž-
bene etiologije predmenstrualnih in menstrualnih pojavov pogosto tudi
prisotna v medicini in naravoslovnih znanostih na splošno in ni lastnost
samo tega kurikuluma.
Uradna vednost
Poleg razgradnje zdravorazumskih predpostavk, ki onemogočajo kriti-
čen razmislek in ki utrjujejo tradicionalna in neposodobljena pojmovanja,
tako v navezavi na vsebine, ki zadevajo konstrukcije spolov in spolnost, kot
na družbo, kulturo in naravo, je treba izpostaviti tudi problematizacijo t. i.
»uradne vednosti« in s tem razvijanje kritične naravnanosti do »univer-
zalnih resnic« (v okviru naše problematike so na primer aktualna pred-
vsem »dejstva« o spolnosti in reprodukciji ter zasnova spolne vzgoje kot
kontroverzne ipd.).
Ob tem se je treba zavedati, da je že sam izbor vsebin in materialov pro-
blematičen. Pravzaprav smo vedno nepopolni in pristranski: izbor nikoli
ni nevtralen, ampak se oblikuje iz kulturnih, političnih in tudi ekonom-
skih napetosti in kompromisov, ki organizirajo, združujejo in razdružujejo
ljudi. Skupna kultura tako nikoli ne more biti zgolj razširitev na vse druž-
bene skupine, ne le vključitev dotlej odsotnih reprezentacij družbenih sku-
pin, ampak je njen predpogoj ustvarjanje pogojev, ki bi vsem družbenim
skupinam omogočali ustvarjati pomene in vrednote (Apple, 1992: 70), po-
13 To ni analiza kurikuluma, ampak samo primer, ki ga navajava zaradi ilustracije problematike.
pridobiti samozavest zaradi njihovih spreminjajočih se teles v tem pretežno ne-
reproduktivnem obdobju njihovega življenja.
Spolni vzgoji je namenjen del tudi v slovenskem kurikulumu za biolo-
gijo.13 Človek je zasnovan kot biološko, psihosocialno in kulturno bitje.
Predvidena je tudi razprava o aidsu in spolno prenosljivih boleznih. Ker
je to morda še posebej občutljiva tematika, bi jo morala didaktična pripo-
ročila podrobneje obdelati oziroma predvideti način govora o njej. Podob-
no velja za učni cilj, ki se ukvarja s hormonskimi spremembami med men-
strualnim ciklusom in njegovim vplivom na fizično in psihično stanje žen-
ske (Verčkovnik et al., 2002: 25). Menstruacija je torej predstavljena kot
vir higienskih težav na individualni in družbeni ravni. Ta tema je denimo
še posebej pomembna za nediskriminatorne prakse v razredu, saj se učen-
ci in učenke učijo, da menstruacija lahko povzroči, da so dekleta slabe vo-
lje, fantje pa s sklicevanjem na menstruacijo ponižujejo dekleta (Diorio in
Munro, 2000: 349, 351).
Po drugi strani – to je na tem mestu treba omeniti – je odsotnost druž-
bene etiologije predmenstrualnih in menstrualnih pojavov pogosto tudi
prisotna v medicini in naravoslovnih znanostih na splošno in ni lastnost
samo tega kurikuluma.
Uradna vednost
Poleg razgradnje zdravorazumskih predpostavk, ki onemogočajo kriti-
čen razmislek in ki utrjujejo tradicionalna in neposodobljena pojmovanja,
tako v navezavi na vsebine, ki zadevajo konstrukcije spolov in spolnost, kot
na družbo, kulturo in naravo, je treba izpostaviti tudi problematizacijo t. i.
»uradne vednosti« in s tem razvijanje kritične naravnanosti do »univer-
zalnih resnic« (v okviru naše problematike so na primer aktualna pred-
vsem »dejstva« o spolnosti in reprodukciji ter zasnova spolne vzgoje kot
kontroverzne ipd.).
Ob tem se je treba zavedati, da je že sam izbor vsebin in materialov pro-
blematičen. Pravzaprav smo vedno nepopolni in pristranski: izbor nikoli
ni nevtralen, ampak se oblikuje iz kulturnih, političnih in tudi ekonom-
skih napetosti in kompromisov, ki organizirajo, združujejo in razdružujejo
ljudi. Skupna kultura tako nikoli ne more biti zgolj razširitev na vse druž-
bene skupine, ne le vključitev dotlej odsotnih reprezentacij družbenih sku-
pin, ampak je njen predpogoj ustvarjanje pogojev, ki bi vsem družbenim
skupinam omogočali ustvarjati pomene in vrednote (Apple, 1992: 70), po-
13 To ni analiza kurikuluma, ampak samo primer, ki ga navajava zaradi ilustracije problematike.
