Page 77 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 77
Polje vzgoje in izobraževanja: identifikacija problematike in usmeritve ...
lik. Taka tehnokratska različica ironično utiša in racionalizira vsako raz-
liko ter ji podeli videz univerzalnosti, ahistoričnosti in ideološke korek-
tnosti (Luke, 1993), hkrati pa implicira, da je pismenost neke vrste avto-
nomna spremenljivka, ki jo je mogoče potegniti iz konteksta in izolirano
preučevati.
Zdi se, da je pismenost tako v svetu kot tudi pri nas (p)ostala aktualno
geslo, ki zakriva in zanikuje številne družbene probleme in nasprotja. Va-
njo so se nekako »vtihotapili« različni družbeni in kulturni dejavniki, kar
pomeni, da gre za več kot za ravni pismenosti ali rezultate na različnih te-
stih (različnih) pismenosti. O »učinku pismenosti« – pismenost defini-
rava kot umeščeno družbeno prakso – ne moremo razmišljati ločeno od
družbenih dejavnikov (denimo življenja v mestu, kompleksne birokratske
kulture, tehnoloških sprememb itn.), ki oblikujejo prakse pismenosti, in
nasprotno, ki jih oblikujejo prakse pismenosti.
Preučevanje pismenosti je mogoče začeti s prepoznavanjem nekakšne-
ga presežka skrbi, ki vznikne ob rezultatih različnih študij in testiranj, ki
kažejo, da ravni pismenosti strmo upadajo. To nedvomno niso samo ab-
straktne zagate. Tovrstna razmišljanja lahko pomagajo oblikovati teoret-
sko podstat, na katero se lahko opre praktični angažma, skupaj z resno re-
fleksijo rezultatov, predstavljenih skozi različne statistike. Ne trdiva seve-
da, da je pismenost nepomembna ali da nepismenost ni ovira, gre le za to,
da je njeno stopnjo in njen vpliv težko predpostaviti in izmeriti. Dominan-
tne paradigme je smiselno dopolniti z novimi raziskovalnimi definicijami
in alternativnimi pogledi.
V vzgojno-izobraževalnem delu je torej treba posodobiti različne de-
finicije pismenosti (medijske, novomedijske) in omogočiti tudi refleksijo
njim inherentnega odnosa do »tradicionalne«, bralne ipd. pismenosti; re-
fleksijo ustvarjanja pomenov in prepoznavanje razmerja med pismenostjo
in kulturo, interpretacijo in izkustvom. Tu poudarjava vlogo šole kot me-
sta prenašanja vednosti in vključevanja v kulturo ter mesta proizvajanja ve-
dnosti in proizvajanja kulture. Tako pismenosti ne moremo ločevati od
družbenih in institucionalnih struktur, tu govorimo raje o pismenostih, ki
jih definirajo pomeni, ki jih producirajo, in družbeni interesi, ki jim služijo.
Današnji upad pismenosti, ki ga tako neučinkovito merimo in razume-
mo (kar ne pomeni, da problemov ni), morda ni taka velika sprememba –
za ustreznejšo analizo bi bilo treba vsaj toliko upoštevati spremembe v ko-
munikaciji, kulturne spremembe v odnosu do medijev in tehnologije kot
rezultate na testih funkcionalne pismenosti ali prizadevanja po vrnitvi v
lik. Taka tehnokratska različica ironično utiša in racionalizira vsako raz-
liko ter ji podeli videz univerzalnosti, ahistoričnosti in ideološke korek-
tnosti (Luke, 1993), hkrati pa implicira, da je pismenost neke vrste avto-
nomna spremenljivka, ki jo je mogoče potegniti iz konteksta in izolirano
preučevati.
Zdi se, da je pismenost tako v svetu kot tudi pri nas (p)ostala aktualno
geslo, ki zakriva in zanikuje številne družbene probleme in nasprotja. Va-
njo so se nekako »vtihotapili« različni družbeni in kulturni dejavniki, kar
pomeni, da gre za več kot za ravni pismenosti ali rezultate na različnih te-
stih (različnih) pismenosti. O »učinku pismenosti« – pismenost defini-
rava kot umeščeno družbeno prakso – ne moremo razmišljati ločeno od
družbenih dejavnikov (denimo življenja v mestu, kompleksne birokratske
kulture, tehnoloških sprememb itn.), ki oblikujejo prakse pismenosti, in
nasprotno, ki jih oblikujejo prakse pismenosti.
Preučevanje pismenosti je mogoče začeti s prepoznavanjem nekakšne-
ga presežka skrbi, ki vznikne ob rezultatih različnih študij in testiranj, ki
kažejo, da ravni pismenosti strmo upadajo. To nedvomno niso samo ab-
straktne zagate. Tovrstna razmišljanja lahko pomagajo oblikovati teoret-
sko podstat, na katero se lahko opre praktični angažma, skupaj z resno re-
fleksijo rezultatov, predstavljenih skozi različne statistike. Ne trdiva seve-
da, da je pismenost nepomembna ali da nepismenost ni ovira, gre le za to,
da je njeno stopnjo in njen vpliv težko predpostaviti in izmeriti. Dominan-
tne paradigme je smiselno dopolniti z novimi raziskovalnimi definicijami
in alternativnimi pogledi.
V vzgojno-izobraževalnem delu je torej treba posodobiti različne de-
finicije pismenosti (medijske, novomedijske) in omogočiti tudi refleksijo
njim inherentnega odnosa do »tradicionalne«, bralne ipd. pismenosti; re-
fleksijo ustvarjanja pomenov in prepoznavanje razmerja med pismenostjo
in kulturo, interpretacijo in izkustvom. Tu poudarjava vlogo šole kot me-
sta prenašanja vednosti in vključevanja v kulturo ter mesta proizvajanja ve-
dnosti in proizvajanja kulture. Tako pismenosti ne moremo ločevati od
družbenih in institucionalnih struktur, tu govorimo raje o pismenostih, ki
jih definirajo pomeni, ki jih producirajo, in družbeni interesi, ki jim služijo.
Današnji upad pismenosti, ki ga tako neučinkovito merimo in razume-
mo (kar ne pomeni, da problemov ni), morda ni taka velika sprememba –
za ustreznejšo analizo bi bilo treba vsaj toliko upoštevati spremembe v ko-
munikaciji, kulturne spremembe v odnosu do medijev in tehnologije kot
rezultate na testih funkcionalne pismenosti ali prizadevanja po vrnitvi v
