Page 73 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 73
Polje vzgoje in izobraževanja: identifikacija problematike in usmeritve ...
javnika. (Kurikulum s predsodki pomeni tudi gradivo, ki ženske in dekli-
ce predstavlja v tradicionalnih vlogah in s »tipično« ženskimi lastnostmi.)
Tovrstna metoda11 je hkrati tudi dobro izhodišče za analizo kurikular-
nih in didaktičnih gradiv ter učbenikov, kjer bi si denimo lahko zastavili
vprašanja, kot so:
– ali materiali prelamljajo s tradicionalnimi reprezentacijami moških
in žensk (spolov) in spodbujajo drugačne konstrukcije
– kako se spopadajo z zdravorazumskimi predpostavkami
– do kakšne mere so samokritični (tj. do kakšne mere sami predpo-
stavljajo potencialno problematične točke in vprašanja) in proaktivni
… skratka, kako »prevajajo« cilje in prioritete konstatirane enakosti
med spoloma v materiale, ki so v rabi, in kako zaznavajo to prevajanje
kot interpretativno, kritično in parcialno (prim. Haraway, 1999: 312).
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (Krek, 1995) o
tej problematiki v »Uvodu« med drugim pravi naslednje:
Kar zadeva razlike med spoloma, je treba premestiti poudarek s formalnih pra-
vic nediskriminiranosti k substancialnim pravicam in zagotavljanju enakih mo-
žnosti na vseh ravneh sistema vzgoje in izobraževanja. Zato moramo, ko govori-
mo o pravicah otroka, spregovoriti tudi o pravicah deklic in o protislovnosti ide-
je o enakih možnostih v neenakem sistemu edukacije, ki na tak ali drugačen na-
čin še vedno privilegira pripadnike enega spola. Z uvedbo koedukacije za dekli-
ce in dečke je bila odpravljena na zunaj vidna diskriminacija na ravni šolskega sis-
tema, kot »prikriti kurikulum« pa se ohranjajo subtilnejši mehanizmi oblasti,
značilni za šolo kot institucijo moderne dobe (organizacija vsakdanjega življenja
v šoli, konkretne prakse in načini poučevanja, komunikacija med učenci in uči-
telji itd.), ki deklice naučijo, »kako zgubljati«.
A prvi nujni korak je, kot se zdi, sploh napraviti to vprašanje vidno, pa
ne le preko nekih splošnih krilatic o enakosti, ki jih najdemo skoraj v vsa-
kem kurikulumu za devetletno osnovno šolo, a so pravzaprav brez učinka
in brez konkretnih standardiziranih priporočil res ostajajo le na ravni kri-
latic – čeprav tudi »Navodila za delo predmetnih in programskih kuri-
kularnih komisij« govorijo o vzgoji za enakopravne odnose med spoloma
kot o eni od »medpredmetnih tem, spretnosti in dimenzij v osnovni šoli«,
kar je nedvomno pomembna omemba, a sama po sebi ne more zadoščati.12
11 Ta metoda je ogrodje, ki ga lahko razvijamo v več smeri: v smeri kritične teorije diskurza denimo.
12 Za ilustracijo, druge »teme, spretnosti in dimenzije« so: učna tehnologija, prometna vzgoja,
zdravstvena vzgoja, okoljska vzgoja, poklicno in izobraževalno informiranje in državljanska vzgoja.
javnika. (Kurikulum s predsodki pomeni tudi gradivo, ki ženske in dekli-
ce predstavlja v tradicionalnih vlogah in s »tipično« ženskimi lastnostmi.)
Tovrstna metoda11 je hkrati tudi dobro izhodišče za analizo kurikular-
nih in didaktičnih gradiv ter učbenikov, kjer bi si denimo lahko zastavili
vprašanja, kot so:
– ali materiali prelamljajo s tradicionalnimi reprezentacijami moških
in žensk (spolov) in spodbujajo drugačne konstrukcije
– kako se spopadajo z zdravorazumskimi predpostavkami
– do kakšne mere so samokritični (tj. do kakšne mere sami predpo-
stavljajo potencialno problematične točke in vprašanja) in proaktivni
… skratka, kako »prevajajo« cilje in prioritete konstatirane enakosti
med spoloma v materiale, ki so v rabi, in kako zaznavajo to prevajanje
kot interpretativno, kritično in parcialno (prim. Haraway, 1999: 312).
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (Krek, 1995) o
tej problematiki v »Uvodu« med drugim pravi naslednje:
Kar zadeva razlike med spoloma, je treba premestiti poudarek s formalnih pra-
vic nediskriminiranosti k substancialnim pravicam in zagotavljanju enakih mo-
žnosti na vseh ravneh sistema vzgoje in izobraževanja. Zato moramo, ko govori-
mo o pravicah otroka, spregovoriti tudi o pravicah deklic in o protislovnosti ide-
je o enakih možnostih v neenakem sistemu edukacije, ki na tak ali drugačen na-
čin še vedno privilegira pripadnike enega spola. Z uvedbo koedukacije za dekli-
ce in dečke je bila odpravljena na zunaj vidna diskriminacija na ravni šolskega sis-
tema, kot »prikriti kurikulum« pa se ohranjajo subtilnejši mehanizmi oblasti,
značilni za šolo kot institucijo moderne dobe (organizacija vsakdanjega življenja
v šoli, konkretne prakse in načini poučevanja, komunikacija med učenci in uči-
telji itd.), ki deklice naučijo, »kako zgubljati«.
A prvi nujni korak je, kot se zdi, sploh napraviti to vprašanje vidno, pa
ne le preko nekih splošnih krilatic o enakosti, ki jih najdemo skoraj v vsa-
kem kurikulumu za devetletno osnovno šolo, a so pravzaprav brez učinka
in brez konkretnih standardiziranih priporočil res ostajajo le na ravni kri-
latic – čeprav tudi »Navodila za delo predmetnih in programskih kuri-
kularnih komisij« govorijo o vzgoji za enakopravne odnose med spoloma
kot o eni od »medpredmetnih tem, spretnosti in dimenzij v osnovni šoli«,
kar je nedvomno pomembna omemba, a sama po sebi ne more zadoščati.12
11 Ta metoda je ogrodje, ki ga lahko razvijamo v več smeri: v smeri kritične teorije diskurza denimo.
12 Za ilustracijo, druge »teme, spretnosti in dimenzije« so: učna tehnologija, prometna vzgoja,
zdravstvena vzgoja, okoljska vzgoja, poklicno in izobraževalno informiranje in državljanska vzgoja.
