Page 67 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 67
Polje vzgoje in izobraževanja: identifikacija problematike in usmeritve ...
ga spodbijati diskurze »erotike« v mainstreamovski pornografiji (Allen,
2004: 163).
Otroštvo, mladost, seksualnost
Tema, ki je relativno neobdelana, je seksualnost v osnovni šoli (Epstein
et al., 2000: 133).6 Če sledimo zgodovinarjem otroštva in družine ter tezi
francoskega zgodovinarja Ph. Arièsa, je nedolžen otrok – nedolžen, ker o
spolnosti ničesar ne ve in ker ga spolnost na noben način tudi ne zanima in
ne sme zanimati – relativno nova »iznajdba« (Ariès, 1990). Ariès govori
o »modernem občutju otroštva«, ki naj bi se začelo uveljavljati nekje v se-
demnajstem stoletju kot znamenje posebnega in novega zanimanja za otro-
štvo. Skupaj s tem zanimanjem pa vznikne tudi neka nova disciplina, ka-
tere namen je v prvi vrsti poskrbeti za ohranjanje otrokove nedolžnosti in
obvarovati otroštvo pred »umazanostmi življenja, zlasti pred spolnostjo«
(Ariès, 1990: 143). Če je bila spolnost dotlej nekaj, kar je nedozorelemu
otroku tuje in mu zatorej govorjenje o njej ne more škoditi in ne kvariti nje-
gove nedolžnosti, pa se poslej začne pojavljati, kot zapiše Ariès, ne le zani-
manje za otroka, ampak tudi za njegovo nedolžnost, ki bo zdravorazumsko
obveljala za bistveno otrokovo lastnost.
V zadnjem času se pojavlja strah, da otroci prezgodaj odraščajo, da »še
niso pripravljeni« za vednost o spolnosti. Popularna psihologija prav tako
pravi, da otroci odraščajo brez otroštva, da jih indoktriniramo s skrivnost-
mi odraslih, narašča pa tudi tesnoba o spreminjanju oblastnih razmerij
med odraslimi in otroki (Buckingham, 2000: 23 in 25).
Ti diskurzi otroške nedolžnosti niso samo škodljivi za otroke, trditev,
da vednost o seksualnosti kvari otroke, je tudi globoko protiizobraževal-
na (Epstein et al., 2000: 135) – otroke namreč seksualnost zanima, diskur-
ze heteroseksualnosti, na katere naletijo na igrišču ali v učilnici, uporablja-
jo kot vire, iz katerih lahko črpajo pri vzpostavljanju stikov in navezova-
nju prijateljstev, poleg tega pa sami prinašajo v skupnost različne izkušnje
v zvezi s seksualnostjo. Kot je pokazalo obsežno etnografsko delo z mali-
mi otroki na anglo-ameriškem govornem področju, spolna vzgoja ni samo
del uradnega kurikuluma, odvija se v skupinah prijateljev/-ic, niansirajo pa
jo etnija, razred, spol in »mali kulturni svetovi«, ki jih naseljujejo otroci v
šoli in drugje (Epstein et al., 2000: 137–138).7
6 Tj. neobdelana v kontekstu literature o spolni vzgoji, ne pa v kontekstu otroške seksualnosti na
splošno, kar je precej drugačen problemski sklop.
7 Navajava nekaj tovrstnih študij (povzeto po Epstein et al., 2000: 138): Ali, S. (2000). »Mixed
Race« Children, Identity and Schools. V: Culture, Communication and Societies. London: Lon-
ga spodbijati diskurze »erotike« v mainstreamovski pornografiji (Allen,
2004: 163).
Otroštvo, mladost, seksualnost
Tema, ki je relativno neobdelana, je seksualnost v osnovni šoli (Epstein
et al., 2000: 133).6 Če sledimo zgodovinarjem otroštva in družine ter tezi
francoskega zgodovinarja Ph. Arièsa, je nedolžen otrok – nedolžen, ker o
spolnosti ničesar ne ve in ker ga spolnost na noben način tudi ne zanima in
ne sme zanimati – relativno nova »iznajdba« (Ariès, 1990). Ariès govori
o »modernem občutju otroštva«, ki naj bi se začelo uveljavljati nekje v se-
demnajstem stoletju kot znamenje posebnega in novega zanimanja za otro-
štvo. Skupaj s tem zanimanjem pa vznikne tudi neka nova disciplina, ka-
tere namen je v prvi vrsti poskrbeti za ohranjanje otrokove nedolžnosti in
obvarovati otroštvo pred »umazanostmi življenja, zlasti pred spolnostjo«
(Ariès, 1990: 143). Če je bila spolnost dotlej nekaj, kar je nedozorelemu
otroku tuje in mu zatorej govorjenje o njej ne more škoditi in ne kvariti nje-
gove nedolžnosti, pa se poslej začne pojavljati, kot zapiše Ariès, ne le zani-
manje za otroka, ampak tudi za njegovo nedolžnost, ki bo zdravorazumsko
obveljala za bistveno otrokovo lastnost.
V zadnjem času se pojavlja strah, da otroci prezgodaj odraščajo, da »še
niso pripravljeni« za vednost o spolnosti. Popularna psihologija prav tako
pravi, da otroci odraščajo brez otroštva, da jih indoktriniramo s skrivnost-
mi odraslih, narašča pa tudi tesnoba o spreminjanju oblastnih razmerij
med odraslimi in otroki (Buckingham, 2000: 23 in 25).
Ti diskurzi otroške nedolžnosti niso samo škodljivi za otroke, trditev,
da vednost o seksualnosti kvari otroke, je tudi globoko protiizobraževal-
na (Epstein et al., 2000: 135) – otroke namreč seksualnost zanima, diskur-
ze heteroseksualnosti, na katere naletijo na igrišču ali v učilnici, uporablja-
jo kot vire, iz katerih lahko črpajo pri vzpostavljanju stikov in navezova-
nju prijateljstev, poleg tega pa sami prinašajo v skupnost različne izkušnje
v zvezi s seksualnostjo. Kot je pokazalo obsežno etnografsko delo z mali-
mi otroki na anglo-ameriškem govornem področju, spolna vzgoja ni samo
del uradnega kurikuluma, odvija se v skupinah prijateljev/-ic, niansirajo pa
jo etnija, razred, spol in »mali kulturni svetovi«, ki jih naseljujejo otroci v
šoli in drugje (Epstein et al., 2000: 137–138).7
6 Tj. neobdelana v kontekstu literature o spolni vzgoji, ne pa v kontekstu otroške seksualnosti na
splošno, kar je precej drugačen problemski sklop.
7 Navajava nekaj tovrstnih študij (povzeto po Epstein et al., 2000: 138): Ali, S. (2000). »Mixed
Race« Children, Identity and Schools. V: Culture, Communication and Societies. London: Lon-
