Page 65 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 65
Polje vzgoje in izobraževanja: identifikacija problematike in usmeritve ...
intersex, ženske, moški, lezbijke, geji, ipd.), spolni subjekti, ki imajo pra-
vico do spolnega užitka in želje, v tovrstne programe. Vključitev tega dis-
kurza v programe pomeni tudi »ustvarjanje prostorov, v katerih je spolna
želja mladostnikov/-ic legitimirana, pozitivno integrirana in postane splo-
šno sprejeta« (Allen, 2004: 152). Ob tem pa je seveda potrebna pazljivost,
da diskurz erotike ne prispeva dodatno k heteronormalizirajočim tehni-
kam, ki predstavljajo heteroseksualnost kot »normalno« in homoseksu-
alnost kot odklon.
L. Allen je opravila raziskavo na vzorcu novozelandskih mladostnikov/-
ic, v kateri je ugotavljala razmerja med vednostjo o spolnosti, subjektivno-
stih in praksah. Ugotovila je tudi (kar bržkone ni novozelandska poseb-
nost), da so velika vrzel v mnogih programih že omembe lezbičnih, geje-
vskih, biseksualnih, transgender in intersex identitet, če pa se homoseksu-
alnost že »pojavi« v njih, potem je to pogosto v povezavi z geji in nevar-
nostmi aidsa.
Ta tema je tudi v slovenskih kurikulumih za osnovno šolo precej »ob-
robna« in je že pri oblikovanju kurikuluma povzročila veliko polemik. D.
Rédai (2003), ki je raziskovala šolsko prenovo v Sloveniji, je od ene od svo-
jih slovenskih respondentk izvedela, da sta bili pri predmetu družba še po-
sebej problematični temi družine in spolne usmerjenosti. Do zapleta v ku-
rikularni komisiji je prišlo že ob omembi ločitve zakoncev, še bolj pa se je
zapletlo ob spolni usmerjenosti. Na Ministrstvo je bila celo poslana petici-
ja, ki jo je podpisalo več kot trideset učiteljev in učiteljic, da naj se tema ho-
moseksualnosti izpusti. Na koncu so jo vendarle vključili, toda bolj kot ne-
obvezno.3 Pri predmetu biologija je denimo tudi predviden pogovor o aid-
su – to je še posebej občutljiva tema, ob kateri bi didaktična priporoči-
la morala specificirati ustrezen način govora (str. 22), saj se drugače lahko
zgodi, da se pogovor o aidsu začne odvijati v okviru protiseksualne retori-
ke.4 Podobno velja za obravnavanje spolnih bolezni (str. 33) (Vendramin,
2005: 44). Vprašanje, ki si ga ob podobnih primerih v Združenih državah,
Veliki Britaniji in Avstraliji zastavljajo Epstein et al. (2000: 128), je, zakaj
3 Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Komidar in Mandeljc, 2009. Podoben »škandal« se
je pripetil bolj nedavno ob predavanju o družinah, ki ga je izpeljal R. Kuhar na domu ene od
učenk (na domu zato, ker ga ni smel izvesti v šoli – kljub povabilu in kljub temu, da kurikulum
za družbo za četrti razred predvideva pogovor o družinah) (Kuhar, 2010). Npr: med operativn-
imi cilji je navedeno, da učenci/-ke prepoznavajo vrste družin in razumejo smisel povezovan-
ja v družine. Spoznavali naj bi tudi razlike med ljudmi v skupnosti (tudi po spolu in spolni us-
merjenosti).
4 Kot opozarjajo Epstein et al. (2000), je prav za raziskovanje izobraževanja o aidsu značilen ve-
liko večji občutek za kontekst kot sicer.
intersex, ženske, moški, lezbijke, geji, ipd.), spolni subjekti, ki imajo pra-
vico do spolnega užitka in želje, v tovrstne programe. Vključitev tega dis-
kurza v programe pomeni tudi »ustvarjanje prostorov, v katerih je spolna
želja mladostnikov/-ic legitimirana, pozitivno integrirana in postane splo-
šno sprejeta« (Allen, 2004: 152). Ob tem pa je seveda potrebna pazljivost,
da diskurz erotike ne prispeva dodatno k heteronormalizirajočim tehni-
kam, ki predstavljajo heteroseksualnost kot »normalno« in homoseksu-
alnost kot odklon.
L. Allen je opravila raziskavo na vzorcu novozelandskih mladostnikov/-
ic, v kateri je ugotavljala razmerja med vednostjo o spolnosti, subjektivno-
stih in praksah. Ugotovila je tudi (kar bržkone ni novozelandska poseb-
nost), da so velika vrzel v mnogih programih že omembe lezbičnih, geje-
vskih, biseksualnih, transgender in intersex identitet, če pa se homoseksu-
alnost že »pojavi« v njih, potem je to pogosto v povezavi z geji in nevar-
nostmi aidsa.
Ta tema je tudi v slovenskih kurikulumih za osnovno šolo precej »ob-
robna« in je že pri oblikovanju kurikuluma povzročila veliko polemik. D.
Rédai (2003), ki je raziskovala šolsko prenovo v Sloveniji, je od ene od svo-
jih slovenskih respondentk izvedela, da sta bili pri predmetu družba še po-
sebej problematični temi družine in spolne usmerjenosti. Do zapleta v ku-
rikularni komisiji je prišlo že ob omembi ločitve zakoncev, še bolj pa se je
zapletlo ob spolni usmerjenosti. Na Ministrstvo je bila celo poslana petici-
ja, ki jo je podpisalo več kot trideset učiteljev in učiteljic, da naj se tema ho-
moseksualnosti izpusti. Na koncu so jo vendarle vključili, toda bolj kot ne-
obvezno.3 Pri predmetu biologija je denimo tudi predviden pogovor o aid-
su – to je še posebej občutljiva tema, ob kateri bi didaktična priporoči-
la morala specificirati ustrezen način govora (str. 22), saj se drugače lahko
zgodi, da se pogovor o aidsu začne odvijati v okviru protiseksualne retori-
ke.4 Podobno velja za obravnavanje spolnih bolezni (str. 33) (Vendramin,
2005: 44). Vprašanje, ki si ga ob podobnih primerih v Združenih državah,
Veliki Britaniji in Avstraliji zastavljajo Epstein et al. (2000: 128), je, zakaj
3 Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Komidar in Mandeljc, 2009. Podoben »škandal« se
je pripetil bolj nedavno ob predavanju o družinah, ki ga je izpeljal R. Kuhar na domu ene od
učenk (na domu zato, ker ga ni smel izvesti v šoli – kljub povabilu in kljub temu, da kurikulum
za družbo za četrti razred predvideva pogovor o družinah) (Kuhar, 2010). Npr: med operativn-
imi cilji je navedeno, da učenci/-ke prepoznavajo vrste družin in razumejo smisel povezovan-
ja v družine. Spoznavali naj bi tudi razlike med ljudmi v skupnosti (tudi po spolu in spolni us-
merjenosti).
4 Kot opozarjajo Epstein et al. (2000), je prav za raziskovanje izobraževanja o aidsu značilen ve-
liko večji občutek za kontekst kot sicer.
