Page 62 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 62
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
spolnih zločinih. Če šola ne da ustreznih informacij, ki delujejo kot proti-
utež komercialnim konstrukcijam seksualnosti in nasilja, so otroci na tem
področju prepuščeni samim sebi oziroma je njihova dobrobit odvisna zgolj
od zrelosti, informiranosti in razpoložljivosti drugih pomembnih odraslih
(ki pa svojo nalogo opravijo ali pa tudi ne). Posredovanje znanja in učenje
na tem področju je v Sloveniji še toliko bolj pomembno, saj v nevladnem
sektorju ni organizacije, ki bi se celovito posvečala obravnavani problema-
tiki, tako da bi bila sistematično in prepoznavno vpeta v javni diskurz.
Vzgoja in izobraževanje sta polji, ki otrokom in mladim skozi predme-
tnike in prikriti kurikulum posredujeta mnoge vsebine in usmeritve, ki za-
devajo seksualnost in nasilje; obe sferi sta spontano pojmovani kot narav-
ni, problemi se navidezno zastavljajo zgolj glede uravnavanja teh fenome-
nov življenja. Spregledana pa je tudi že omenjena pomembna vloga pojmo-
vanja spola prav v razmerjih spolnosti in nasilja. V tem smislu zarisujeva ne-
katere točke, kjer je feministična refleksija najrelevantnejša (ali bi vsaj mo-
rala biti), še sploh, ker je spol kot osrednje (ali eno od osrednjih) organiza-
cijskih načel v izobraževanju vse prepogosto spregledan (Leach, 1990: 455)
oziroma razumljen kot nekaj, kar je nepomembno ali kar je morda bilo po-
membno, pa ni več, kar je najbrž del iste retorike spregledovanja.1 Prav ta
»nevprašljivost« je lahko zelo indikativna, ker povzroči, da se problemati-
ka zakrije, da se zazdi, da problemov ni, in so tako negativni učinki lahko
še močnejši. Posebej z vidika družbene enakosti spolov in pravic žensk in
deklic so te pedagoške vsebine, ki ne opuščajo diskriminatornega diskurza
o tradicionalnih spolnih vlogah, mnogokrat družbeno in osebnostno de-
struktivne, hkrati pa neizprašane. Tako se, kot že navedeno, pogosto po-
vezujejo z agresivnim vedenjem dečkov. Obenem še vedno velja pričakova-
nje o trpnosti (pasivnosti) deklic. Lahko bi tudi rekli, da se obstoječe spol-
ne hierarhije podpirajo prav s tem, da se o vprašanjih in problemih ne go-
vori (Russell, 1986: 350).
Kaj »enakost med spoloma« sicer natanko implicira, je lahko sporno,
tako v feminizmu kot zunaj njega. To pa ne pomeni, da je vse delo, ki je za-
stavljeno drugače in ki o razlikah med spoloma ne razmišlja, napačno in
da obstaja preprosta, neproblematična resnica (Walkerdine, 1989: 1–2, 6;
1 Tudi na ravni predšolske vzgoje se s temi problemi ne spopadamo vedno ustrezno. V okviru
stalnega strokovnega izpopolnjevanja za vzgojiteljice (l. 2000 in nasl.) je vprašanje spolne razlike
običajno zbudilo začudenje in odgovore v eni od naslednjih smeri: pri nas tega ni; imamo druge
probleme; fantje so fantje, punce pa punce ipd. Podobno piše E. D. Bahovec (v Bahovec in Bregar
Golobič, 2004: 13), da je pri sprejemanju Kurikuluma za vrtce (izšel je l. 1999) sorazmerno ve-
liko oporekanja spodbudilo prav področje pravic deklic in da je bil glavni argument, da v našem
edukacijskem sistemu diskriminacije po spolu ni.
spolnih zločinih. Če šola ne da ustreznih informacij, ki delujejo kot proti-
utež komercialnim konstrukcijam seksualnosti in nasilja, so otroci na tem
področju prepuščeni samim sebi oziroma je njihova dobrobit odvisna zgolj
od zrelosti, informiranosti in razpoložljivosti drugih pomembnih odraslih
(ki pa svojo nalogo opravijo ali pa tudi ne). Posredovanje znanja in učenje
na tem področju je v Sloveniji še toliko bolj pomembno, saj v nevladnem
sektorju ni organizacije, ki bi se celovito posvečala obravnavani problema-
tiki, tako da bi bila sistematično in prepoznavno vpeta v javni diskurz.
Vzgoja in izobraževanje sta polji, ki otrokom in mladim skozi predme-
tnike in prikriti kurikulum posredujeta mnoge vsebine in usmeritve, ki za-
devajo seksualnost in nasilje; obe sferi sta spontano pojmovani kot narav-
ni, problemi se navidezno zastavljajo zgolj glede uravnavanja teh fenome-
nov življenja. Spregledana pa je tudi že omenjena pomembna vloga pojmo-
vanja spola prav v razmerjih spolnosti in nasilja. V tem smislu zarisujeva ne-
katere točke, kjer je feministična refleksija najrelevantnejša (ali bi vsaj mo-
rala biti), še sploh, ker je spol kot osrednje (ali eno od osrednjih) organiza-
cijskih načel v izobraževanju vse prepogosto spregledan (Leach, 1990: 455)
oziroma razumljen kot nekaj, kar je nepomembno ali kar je morda bilo po-
membno, pa ni več, kar je najbrž del iste retorike spregledovanja.1 Prav ta
»nevprašljivost« je lahko zelo indikativna, ker povzroči, da se problemati-
ka zakrije, da se zazdi, da problemov ni, in so tako negativni učinki lahko
še močnejši. Posebej z vidika družbene enakosti spolov in pravic žensk in
deklic so te pedagoške vsebine, ki ne opuščajo diskriminatornega diskurza
o tradicionalnih spolnih vlogah, mnogokrat družbeno in osebnostno de-
struktivne, hkrati pa neizprašane. Tako se, kot že navedeno, pogosto po-
vezujejo z agresivnim vedenjem dečkov. Obenem še vedno velja pričakova-
nje o trpnosti (pasivnosti) deklic. Lahko bi tudi rekli, da se obstoječe spol-
ne hierarhije podpirajo prav s tem, da se o vprašanjih in problemih ne go-
vori (Russell, 1986: 350).
Kaj »enakost med spoloma« sicer natanko implicira, je lahko sporno,
tako v feminizmu kot zunaj njega. To pa ne pomeni, da je vse delo, ki je za-
stavljeno drugače in ki o razlikah med spoloma ne razmišlja, napačno in
da obstaja preprosta, neproblematična resnica (Walkerdine, 1989: 1–2, 6;
1 Tudi na ravni predšolske vzgoje se s temi problemi ne spopadamo vedno ustrezno. V okviru
stalnega strokovnega izpopolnjevanja za vzgojiteljice (l. 2000 in nasl.) je vprašanje spolne razlike
običajno zbudilo začudenje in odgovore v eni od naslednjih smeri: pri nas tega ni; imamo druge
probleme; fantje so fantje, punce pa punce ipd. Podobno piše E. D. Bahovec (v Bahovec in Bregar
Golobič, 2004: 13), da je pri sprejemanju Kurikuluma za vrtce (izšel je l. 1999) sorazmerno ve-
liko oporekanja spodbudilo prav področje pravic deklic in da je bil glavni argument, da v našem
edukacijskem sistemu diskriminacije po spolu ni.
