Page 64 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 64
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Zelo nerazdelana oziroma pomanjkljivo obravnavana pa ostaja sfera šol-
skega informiranja in vzgoje mladih na področju seksualnosti in spolne-
ga zdravja. Slovenija je tako poleg Malte edina država, ki ni bila vključe-
na v kompleksno raziskavo o spolni vzgoji v osnovnih in srednjih šolah; ta
je bila objavljena leta 2006, opravljena pa je bila s sredstvi WHO v izvedbi
mednarodne nevladne mreže International Planned Parenthod Organiza-
tion (IPPF, 2006). Prav tako je izostala iz pregleda izobraževanja na podro-
čju spolnosti in medosebnih odnosov Eurydice iz leta 2009, ki so ga opra-
vili v Veliki Britaniji (NFER, 2009). Ob tem ne bo odveč podatek, da sta
v zajemu in interpretaciji podatkov, ki imata globalne razsežnosti, vključe-
ni dve geografsko-politično primerljivi državi, Poljska in Madžarska. Za-
nemarjanje pomena teme spolnosti in medosebnih odnosov v izobraževal-
nem sistemu ima še toliko bolj negativne učinke, saj se otroci in mladi se-
znanjajo s tema temama predvsem preko medijskih in drugih komunika-
cijskih, zlasti pornografskih konstrukcij, hkrati pa niso opremljeni za smo-
trno opredeljevanje do teh podob. Nezadostno je namreč tudi izobraževa-
nje in oblikovanje kompetenc odraščajočih na področju medijev, predvsem
v smislu proaktivnega odnosa (kar kampanje za ozaveščanje mladih na tem
področju le slabo nadomeščajo, saj predvsem opozarjajo na tveganja). Tako
so na primer merila za izbirni predmet na temo medijev v okviru programa
osnovnošolskega izobraževanja strokovno, z vidika poznavanja in ustvarja-
nja medijev in medijskih vsebin, sicer lahko povsem relevantna, a ne upo-
števajo (z izjemo nekaj referenc na internet, ki so uvrščene pod poglavje Te-
levizija) kompleksnega pomena in vloge novih medijev v življenju otrok in
mladih (gl. Košir et al., 2006). Hkrati se je treba vprašati, v kolikšni meri
lahko uporaba generičnega moškega spola, ki je dejstvo omenjene priroč-
niške »vzgoje za medije«, spodkoplje vsako resno obravnavo diskrimina-
tornih vlog in statusov spolov v informativnih/množičnih medijih (in no-
vih medijih).
Tradicija pretežno feministične literature razkriva, da v večini progra-
mov t. i. spolne vzgoje (sexuality education) prevladuje deerotizirana in kli-
nična oblika izobraževanja in da torej umanjka »diskurz želje« (Allen,
2004: 151, in nasl.).2 Običajno spolna vzgoja enači spolno zdravje z odso-
tnostjo spolno prenosljivih bolezni in nezaželenih nosečnosti (pri čemer je
razpon sredstev, s katerimi bi to dosegli, širok: od zagovarjanja abstinen-
ce do bolj odprtih, »liberalnih« usmeritev in kurikulumov). L. Allen de-
nimo predlaga vključitev diskurza erotike, ki bi vključeval ugotovitev, da
so vsi mladostniki/-ice, ne glede na spol in spolno identiteto (transgender,
2 Terminološko in konceptualno izraz »spolna vzgoja« preizprašava v nadaljevanju.
Zelo nerazdelana oziroma pomanjkljivo obravnavana pa ostaja sfera šol-
skega informiranja in vzgoje mladih na področju seksualnosti in spolne-
ga zdravja. Slovenija je tako poleg Malte edina država, ki ni bila vključe-
na v kompleksno raziskavo o spolni vzgoji v osnovnih in srednjih šolah; ta
je bila objavljena leta 2006, opravljena pa je bila s sredstvi WHO v izvedbi
mednarodne nevladne mreže International Planned Parenthod Organiza-
tion (IPPF, 2006). Prav tako je izostala iz pregleda izobraževanja na podro-
čju spolnosti in medosebnih odnosov Eurydice iz leta 2009, ki so ga opra-
vili v Veliki Britaniji (NFER, 2009). Ob tem ne bo odveč podatek, da sta
v zajemu in interpretaciji podatkov, ki imata globalne razsežnosti, vključe-
ni dve geografsko-politično primerljivi državi, Poljska in Madžarska. Za-
nemarjanje pomena teme spolnosti in medosebnih odnosov v izobraževal-
nem sistemu ima še toliko bolj negativne učinke, saj se otroci in mladi se-
znanjajo s tema temama predvsem preko medijskih in drugih komunika-
cijskih, zlasti pornografskih konstrukcij, hkrati pa niso opremljeni za smo-
trno opredeljevanje do teh podob. Nezadostno je namreč tudi izobraževa-
nje in oblikovanje kompetenc odraščajočih na področju medijev, predvsem
v smislu proaktivnega odnosa (kar kampanje za ozaveščanje mladih na tem
področju le slabo nadomeščajo, saj predvsem opozarjajo na tveganja). Tako
so na primer merila za izbirni predmet na temo medijev v okviru programa
osnovnošolskega izobraževanja strokovno, z vidika poznavanja in ustvarja-
nja medijev in medijskih vsebin, sicer lahko povsem relevantna, a ne upo-
števajo (z izjemo nekaj referenc na internet, ki so uvrščene pod poglavje Te-
levizija) kompleksnega pomena in vloge novih medijev v življenju otrok in
mladih (gl. Košir et al., 2006). Hkrati se je treba vprašati, v kolikšni meri
lahko uporaba generičnega moškega spola, ki je dejstvo omenjene priroč-
niške »vzgoje za medije«, spodkoplje vsako resno obravnavo diskrimina-
tornih vlog in statusov spolov v informativnih/množičnih medijih (in no-
vih medijih).
Tradicija pretežno feministične literature razkriva, da v večini progra-
mov t. i. spolne vzgoje (sexuality education) prevladuje deerotizirana in kli-
nična oblika izobraževanja in da torej umanjka »diskurz želje« (Allen,
2004: 151, in nasl.).2 Običajno spolna vzgoja enači spolno zdravje z odso-
tnostjo spolno prenosljivih bolezni in nezaželenih nosečnosti (pri čemer je
razpon sredstev, s katerimi bi to dosegli, širok: od zagovarjanja abstinen-
ce do bolj odprtih, »liberalnih« usmeritev in kurikulumov). L. Allen de-
nimo predlaga vključitev diskurza erotike, ki bi vključeval ugotovitev, da
so vsi mladostniki/-ice, ne glede na spol in spolno identiteto (transgender,
2 Terminološko in konceptualno izraz »spolna vzgoja« preizprašava v nadaljevanju.
