Page 61 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 61
je vzgoje in
izobraževanja:
identifikacija
problematike in
usmeritve na poti k
dobrim praksam
Slovenija tako na področju vzpostavljanja znanstvenega aparata za
obravnavanje spolov kot tudi na področju t. i. spolne vzgoje v osnov-
nih in srednjih šolah beleži manko. »Spolna vzgoja« je v najbolj razvitih
demokratičnih družbah pomemben formalni okvir za obravnavo spolnih
vlog, osebnostne integritete, spolnih usmeritev, samopodobe, pa tudi nasi-
lja, komercialnih konstrukcij seksualnosti, tveganj spletnih pornografskih
strani in podobno. Strateški dokumenti EU in OZN poudarjajo pomen
zdrave spolnosti in reprodukcijskega zdravja mladih in še posebej deklic.
Opozarjajo, da je informiranost na področju spolnosti pomembna tako z
vidika spolnega zdravja (preprečevanje spolno prenosljivih okužb, (pre)zgo-
dnje nosečnosti in spolnih zlorab) kot z vidika osebnostne integritete in ra-
zvoja ter vključevanja v družbo skozi nadaljevanje izobraževanja in poklic-
no izbiro.
Študije, ki so bile narejene predvsem v tujini (ZDA, Veliki Britaniji,
Skandinaviji), kažejo na povezanost med tradicionalnimi spolnimi vloga-
mi v seksualnosti in nasiljem ter spolnim nasiljem; poudarek refleksije je
na normiranju spolnosti in normaliziranju spolno (gender) zaznamovane-
ga nasilja v seksualnosti in ne na neposrednem učinku obravnavanih kon-
strukcij (Šribar, 2006). Ta problem je še posebej pereč v sodobni družbi, saj
je prežeta z medijskim diskurzom in tehnološko posredovano komunikaci-
jo, ki skupaj obnavljata in poživljata diskriminatorne tradicionalne spolne
vloge v spolnosti in širše v medosebnih odnosih (samoumevnost izvajanja
nasilja kot znaka moškosti). Obenem so tudi same komercialne konstruk-
cije na ravni produkcije pogosto prizorišče spolnih zlorab ali celo orodje pri
izobraževanja:
identifikacija
problematike in
usmeritve na poti k
dobrim praksam
Slovenija tako na področju vzpostavljanja znanstvenega aparata za
obravnavanje spolov kot tudi na področju t. i. spolne vzgoje v osnov-
nih in srednjih šolah beleži manko. »Spolna vzgoja« je v najbolj razvitih
demokratičnih družbah pomemben formalni okvir za obravnavo spolnih
vlog, osebnostne integritete, spolnih usmeritev, samopodobe, pa tudi nasi-
lja, komercialnih konstrukcij seksualnosti, tveganj spletnih pornografskih
strani in podobno. Strateški dokumenti EU in OZN poudarjajo pomen
zdrave spolnosti in reprodukcijskega zdravja mladih in še posebej deklic.
Opozarjajo, da je informiranost na področju spolnosti pomembna tako z
vidika spolnega zdravja (preprečevanje spolno prenosljivih okužb, (pre)zgo-
dnje nosečnosti in spolnih zlorab) kot z vidika osebnostne integritete in ra-
zvoja ter vključevanja v družbo skozi nadaljevanje izobraževanja in poklic-
no izbiro.
Študije, ki so bile narejene predvsem v tujini (ZDA, Veliki Britaniji,
Skandinaviji), kažejo na povezanost med tradicionalnimi spolnimi vloga-
mi v seksualnosti in nasiljem ter spolnim nasiljem; poudarek refleksije je
na normiranju spolnosti in normaliziranju spolno (gender) zaznamovane-
ga nasilja v seksualnosti in ne na neposrednem učinku obravnavanih kon-
strukcij (Šribar, 2006). Ta problem je še posebej pereč v sodobni družbi, saj
je prežeta z medijskim diskurzom in tehnološko posredovano komunikaci-
jo, ki skupaj obnavljata in poživljata diskriminatorne tradicionalne spolne
vloge v spolnosti in širše v medosebnih odnosih (samoumevnost izvajanja
nasilja kot znaka moškosti). Obenem so tudi same komercialne konstruk-
cije na ravni produkcije pogosto prizorišče spolnih zlorab ali celo orodje pri
