Page 59 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 59
Metodologija z etiko
Etična dimenzija razmisleka o lastnem raziskovalnem delu prikliče v
obravnavo še dve temi, ene sva se že predhodno dotaknili. Gre za moč po-
ložaja raziskovalke (»tiste, ki ve«), ki jo je treba omejiti s priznavanjem
omejitev. Te se ne nanašajo zgolj na umeščenost v sferi (znanstvene) ve-
dnosti, ki sva jo že opredelili z navedbo svojih področnih preferenc (in jo
tudi sproti nakazujeva z navajanjem virov in izpeljavo koncepcij). Spoznav-
ni razpon, ki ni razvezljiv od emocionalnih investicij v objekte in razisko-
valne teme, se prvenstveno določa v odnosu do lastne pozicioniranosti v
družbeno-kulturnih razmerjih, tj. v odnosu do sposobnosti reflektiranja
lastne lokacije. Najina perspektiva je v tem smislu srednjeslojna in urba-
na, ne povsem neodvisna od evropocentrizma in »postranzicijskega« oko-
lja, heteroseksualna in zaznamovana z levo alternativno, tj. družbenimi gi-
banji osemdesetih let preteklega stoletja. S to opredelitvijo se ne distanci-
rava od, denimo, tematizacije homoseksualnosti in lezbištva ali problema-
tike revščine, odrekava pa se zastopniškim intencam v zvezi z navedenimi
družbenimi skupinami. Hkrati je treba priznati, da izkušnje, pridobljene v
okviru najinih življenjskih in refleksivnih lokacij/pozicij, pojasnjujejo ne-
katere poudarke v raziskovanju in senzibilnosti za določene teme in celo
objekte raziskovanja. Vzemimo kot najbolj eklatanten primer znanstveno-
raziskovalni interes za segment otrok, posebej njihovo ospoljenje.13 Pove-
zan je z zavestjo o položaju žensk (v specifični družbeno-kulturni konste-
laciji) in navezujočim se delovanjem; medsebojna povezanost med delova-
njem za ženske in za otroke pa je, kot dokazuje M. Dobnikar, za feminiz-
me kar značilna (2009). Sami interesa za segment otrok, kot je bilo izpri-
čano tudi že drugje, ne povezujeva s tradicionalno žensko vlogo, ki se ude-
janja v skrbi za druge (če pri tem mislimo na skupinski družbeni subjekt).
Veževa ga na položaj žensk, ki je prepleten s socializacijo in odraščanjem v
registru spola.
Razsežnost etike se je odprla tudi pri razmisleku o oblikovanju kuriku-
luma za »spolno vzgojo«. J. A. Diorio naredi primerjavo z medicinsko pra-
kso, kjer se pričakuje, da bodo zdravniki in zdravnice spremljali svoje po-
dročje in bili seznanjeni z najnovejšimi izsledki na področju denimo zdra-
vljenja specifičnih bolezni. Zdravniki in zdravnice delajo v kulturi, kjer se
pričakuje, da vedo, da to morajo početi. Kaj pa učitelji in učiteljice »spol-
ne vzgoje« ter sestavljalci in sestavljalke kurikulumov? Ti so umeščeni v
sfero, kjer takih pričakovanj očitno ni: »Prav gotovo velja obveznost spre-
mljati področje tudi za edukatorje in edukatorke. Dejstvo, da te obveznosti
ne prepoznajo ne sami ne splošna javnost, ne zmanjšuje tega, da je ne spre-
13 O nastanku koncepta ospoljenja v slovenskem jeziku gl. Šribar, 2004: 14.
Etična dimenzija razmisleka o lastnem raziskovalnem delu prikliče v
obravnavo še dve temi, ene sva se že predhodno dotaknili. Gre za moč po-
ložaja raziskovalke (»tiste, ki ve«), ki jo je treba omejiti s priznavanjem
omejitev. Te se ne nanašajo zgolj na umeščenost v sferi (znanstvene) ve-
dnosti, ki sva jo že opredelili z navedbo svojih področnih preferenc (in jo
tudi sproti nakazujeva z navajanjem virov in izpeljavo koncepcij). Spoznav-
ni razpon, ki ni razvezljiv od emocionalnih investicij v objekte in razisko-
valne teme, se prvenstveno določa v odnosu do lastne pozicioniranosti v
družbeno-kulturnih razmerjih, tj. v odnosu do sposobnosti reflektiranja
lastne lokacije. Najina perspektiva je v tem smislu srednjeslojna in urba-
na, ne povsem neodvisna od evropocentrizma in »postranzicijskega« oko-
lja, heteroseksualna in zaznamovana z levo alternativno, tj. družbenimi gi-
banji osemdesetih let preteklega stoletja. S to opredelitvijo se ne distanci-
rava od, denimo, tematizacije homoseksualnosti in lezbištva ali problema-
tike revščine, odrekava pa se zastopniškim intencam v zvezi z navedenimi
družbenimi skupinami. Hkrati je treba priznati, da izkušnje, pridobljene v
okviru najinih življenjskih in refleksivnih lokacij/pozicij, pojasnjujejo ne-
katere poudarke v raziskovanju in senzibilnosti za določene teme in celo
objekte raziskovanja. Vzemimo kot najbolj eklatanten primer znanstveno-
raziskovalni interes za segment otrok, posebej njihovo ospoljenje.13 Pove-
zan je z zavestjo o položaju žensk (v specifični družbeno-kulturni konste-
laciji) in navezujočim se delovanjem; medsebojna povezanost med delova-
njem za ženske in za otroke pa je, kot dokazuje M. Dobnikar, za feminiz-
me kar značilna (2009). Sami interesa za segment otrok, kot je bilo izpri-
čano tudi že drugje, ne povezujeva s tradicionalno žensko vlogo, ki se ude-
janja v skrbi za druge (če pri tem mislimo na skupinski družbeni subjekt).
Veževa ga na položaj žensk, ki je prepleten s socializacijo in odraščanjem v
registru spola.
Razsežnost etike se je odprla tudi pri razmisleku o oblikovanju kuriku-
luma za »spolno vzgojo«. J. A. Diorio naredi primerjavo z medicinsko pra-
kso, kjer se pričakuje, da bodo zdravniki in zdravnice spremljali svoje po-
dročje in bili seznanjeni z najnovejšimi izsledki na področju denimo zdra-
vljenja specifičnih bolezni. Zdravniki in zdravnice delajo v kulturi, kjer se
pričakuje, da vedo, da to morajo početi. Kaj pa učitelji in učiteljice »spol-
ne vzgoje« ter sestavljalci in sestavljalke kurikulumov? Ti so umeščeni v
sfero, kjer takih pričakovanj očitno ni: »Prav gotovo velja obveznost spre-
mljati področje tudi za edukatorje in edukatorke. Dejstvo, da te obveznosti
ne prepoznajo ne sami ne splošna javnost, ne zmanjšuje tega, da je ne spre-
13 O nastanku koncepta ospoljenja v slovenskem jeziku gl. Šribar, 2004: 14.
