Page 54 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 54
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Etika
Etika raziskovanja je predmet razprav in opredelitev zlasti v povezavi z
odnosom do informatorjev/-k, respondentov/-k, posebej še pri etnograf-
skih metodah, kjer je odnos poosebljen in identiteta v procesu pripove-
di neprikrito pričujoča, nabor podatkov izčrpnejši in najpogosteje pove-
zan z zasebnostjo. Posledično so okviru etnologije in antropologije poklic-
ni kodeksi in norme raziskovalnega védenja znanstveno priznana temati-
ka, ki pa se ne dotika samo problematike informatorskih oseb. M. Ramšak
v uvodnem delu monografije o študijskem primeru življenjskih zgodb Por-
tret glasov navaja tri tematska področja oziroma »osnovna načela« etno-
grafske etike; prvo se nanaša na »nosilce informacij« oziroma na infor-
matorsko ali ciljno skupino (objekt raziskovanja). Drugo zadeva odnos do
kolegov/-ic, in kot v nadaljevanju izpostavi avtorica, gre v tem primeru tudi
za problematiko preverljivosti in nadaljevanja znanstvenega dela; tretje na-
čelo pa je povezano z odnosom raziskovalnega subjekta do »sponzorjev«,
tj. instanc financiranja (2003: 128).
Informatorska skupina iz etične perspektive odpira vrsto refleksij, ti-
sta najpogostejša pa je praviloma povezana z normami človekovih pravic,
ki so tudi zakonsko opredeljene. Gre za tajnost podatkov in spoštovanje
človeške integritete, pri čemer utegne neetično ravnanje povzročiti moral-
no škodo (lahko pa tudi povsem oprijemljivo škodo v konkretnih odno-
sih osebe, ki informira). Razmerje, ki to škodo lahko povzroči, je razmerje
izkoriščanja, ki mu avtorica zoperstavlja Kantov moralni imperativ (ibid.:
126). Zdi se, da je prvi napotek, ali bolje, obveznost raziskovalke in razi-
skovalca v situaciji pred pridobivanjem osebnih informacij dobiti privolje-
nje govorca/-ke ali pisnega pričevalca/-ke in mu/ji zagotoviti anonimnost.
Pravilo, ki se v navedenem delu postavlja v povezavi z življenjsko zgodbo,
velja za vsako etnografsko in, širše, kvalitativno metodo, ki temelji na per-
sonificiranem odnosu in pri kateri je identiteta informatorske osebe zna-
na. Zahteva po etični drži raziskovalcev in raziskovalk, njena ustreznost, ki
je eno od meril za kakovost znanstvenoraziskovalnega projekta, običajno
ni sistematično razdelana in običajno (vsaj na »naših«, feminističnih, so-
cioloških, antropoloških raziskovalnih področjih) zadostuje izjava o etič-
nem odnosu do informatorskih oseb in navedba v smislu, da so osebni po-
datki zavarovani in viri v raziskovalni študiji neprepoznavni. Enako velja
za etičnost pristopa k obravnavanim kvalitativnim metodam, ki se upora-
bljajo za pridobivanje podatkov v okviru različnih strokovnih dejavnosti,
na primer v trženju ali zdravstvu (Kreuger in Casey, 2000; Family Health
International).
Etika
Etika raziskovanja je predmet razprav in opredelitev zlasti v povezavi z
odnosom do informatorjev/-k, respondentov/-k, posebej še pri etnograf-
skih metodah, kjer je odnos poosebljen in identiteta v procesu pripove-
di neprikrito pričujoča, nabor podatkov izčrpnejši in najpogosteje pove-
zan z zasebnostjo. Posledično so okviru etnologije in antropologije poklic-
ni kodeksi in norme raziskovalnega védenja znanstveno priznana temati-
ka, ki pa se ne dotika samo problematike informatorskih oseb. M. Ramšak
v uvodnem delu monografije o študijskem primeru življenjskih zgodb Por-
tret glasov navaja tri tematska področja oziroma »osnovna načela« etno-
grafske etike; prvo se nanaša na »nosilce informacij« oziroma na infor-
matorsko ali ciljno skupino (objekt raziskovanja). Drugo zadeva odnos do
kolegov/-ic, in kot v nadaljevanju izpostavi avtorica, gre v tem primeru tudi
za problematiko preverljivosti in nadaljevanja znanstvenega dela; tretje na-
čelo pa je povezano z odnosom raziskovalnega subjekta do »sponzorjev«,
tj. instanc financiranja (2003: 128).
Informatorska skupina iz etične perspektive odpira vrsto refleksij, ti-
sta najpogostejša pa je praviloma povezana z normami človekovih pravic,
ki so tudi zakonsko opredeljene. Gre za tajnost podatkov in spoštovanje
človeške integritete, pri čemer utegne neetično ravnanje povzročiti moral-
no škodo (lahko pa tudi povsem oprijemljivo škodo v konkretnih odno-
sih osebe, ki informira). Razmerje, ki to škodo lahko povzroči, je razmerje
izkoriščanja, ki mu avtorica zoperstavlja Kantov moralni imperativ (ibid.:
126). Zdi se, da je prvi napotek, ali bolje, obveznost raziskovalke in razi-
skovalca v situaciji pred pridobivanjem osebnih informacij dobiti privolje-
nje govorca/-ke ali pisnega pričevalca/-ke in mu/ji zagotoviti anonimnost.
Pravilo, ki se v navedenem delu postavlja v povezavi z življenjsko zgodbo,
velja za vsako etnografsko in, širše, kvalitativno metodo, ki temelji na per-
sonificiranem odnosu in pri kateri je identiteta informatorske osebe zna-
na. Zahteva po etični drži raziskovalcev in raziskovalk, njena ustreznost, ki
je eno od meril za kakovost znanstvenoraziskovalnega projekta, običajno
ni sistematično razdelana in običajno (vsaj na »naših«, feminističnih, so-
cioloških, antropoloških raziskovalnih področjih) zadostuje izjava o etič-
nem odnosu do informatorskih oseb in navedba v smislu, da so osebni po-
datki zavarovani in viri v raziskovalni študiji neprepoznavni. Enako velja
za etičnost pristopa k obravnavanim kvalitativnim metodam, ki se upora-
bljajo za pridobivanje podatkov v okviru različnih strokovnih dejavnosti,
na primer v trženju ali zdravstvu (Kreuger in Casey, 2000; Family Health
International).
