Page 53 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 53
Metodologija z etiko
primer Jamesonovo interpretiranje oglaševanja in pornografije, ki hiper-
potrošniške predmete in pornomaterial podobno razume v funkciji nove-
ga strukturiranja bivanja in čutenja (1991). Prav tako raziskovanje priču-
jočega področja novih medijev v segmentu pornografije pogosto vzame v
precep objektna razmerja. Naj izpostaviva na primer ekransko površino in
»trzavice« tehnološko slabe produkcije porna ali pa lesk lista v pornoreviji
kot akterje v procesu fiziološkega odziva tekom pornokonzumpcije, ki je v
jedru sodobnega raziskovanja porna in njegovih spolno diskriminatornih
razmerij (MacKinnon, 1996; Melendez, 2004). K tej problematiki se bova
še vrnili, morda bi na tem mestu omenili le še tematizacijo kibernetskih
svetov, kjer človeški organizem vibrira v skladu s »povečano resničnostjo«
v taktilni, avdiovizualni dimenziji (Williams, v Wall, 2007: 129; Streho-
vec, 2007: 219), čeprav gre za »le« za imaginarni produkt človeka uporab-
nika, producenta in stroja.
Interakcija med človekom in objektom/aparatom/strojem ima prav zara-
di delovanja na čustveno-čutni ravni pomembno vlogo v temeljnih družbe-
nih strukturah. Gre za stvarno izkušanje denimo pogubljenosti ali moči,
četudi je človek »zgolj« v odnosu z ekranom mobilnega telefona (Streho-
vec, 2007: 188) ali pa se »dotika« drugega z roko na miški ali sprožilcu.
Stvari torej lahko razumemo kot akterje, ne zgolj kot pasivne objekte. Nečlove-
ški akterji, ki delujejo, kot bi bila v njihovo delovanje vključena namera, volja, se
mešajo s človeškimi in tako oblikujejo mrežo. Materialni objekti postanejo no-
silci družbenih pravil, ki so aplicirana na ljudi in na ta način posegajo v odnose
moči ter nadzorujejo védenje in družbene prakse. To delovanje seveda ni pri-
merljivo z refleksivno zavestjo, ki je značilna za ljudi. Objekti imajo vlogo akter-
ja, toda njihovo delovanje izhaja iz človeškega delovanja, ki jih oblikuje, upora-
blja (Luthar, 2007: S14).
V pričujoči razpravi na konkretnih primerih nasilja in spolnega nasi-
lja v slovenskih osnovnih in srednjih šolah analizirava pomemben, »ak-
tivni« status in vlogo mobilnega telefona in spleta v smislu produkcije sa-
mega dogodka in njegovih razsežnosti v medosebnih odnosih. S te pozici-
je bi se lahko reklo, da ima omenjena »sociologija materialnosti« vrednost
predvsem zato, ker poudarja objektni aspekt družbe (je »objektnosredišč-
na«, prim. ibid.: 11), ne pa, ker bi razumela razmerje med ljudmi in objekti
pri vzdrževanju družbenih oblik na radikalno nov, »bolj resničen« ali bolj
»poglobljen« način. Prej se zdi, da gre za premeno fokusa.
artefaktnega, strojnega razmerja s človeškimi bitji. Za več o tem gl. Haraway, 2000: 127, in nasl.;
Haraway, 1999: 241, in nasl.
primer Jamesonovo interpretiranje oglaševanja in pornografije, ki hiper-
potrošniške predmete in pornomaterial podobno razume v funkciji nove-
ga strukturiranja bivanja in čutenja (1991). Prav tako raziskovanje priču-
jočega področja novih medijev v segmentu pornografije pogosto vzame v
precep objektna razmerja. Naj izpostaviva na primer ekransko površino in
»trzavice« tehnološko slabe produkcije porna ali pa lesk lista v pornoreviji
kot akterje v procesu fiziološkega odziva tekom pornokonzumpcije, ki je v
jedru sodobnega raziskovanja porna in njegovih spolno diskriminatornih
razmerij (MacKinnon, 1996; Melendez, 2004). K tej problematiki se bova
še vrnili, morda bi na tem mestu omenili le še tematizacijo kibernetskih
svetov, kjer človeški organizem vibrira v skladu s »povečano resničnostjo«
v taktilni, avdiovizualni dimenziji (Williams, v Wall, 2007: 129; Streho-
vec, 2007: 219), čeprav gre za »le« za imaginarni produkt človeka uporab-
nika, producenta in stroja.
Interakcija med človekom in objektom/aparatom/strojem ima prav zara-
di delovanja na čustveno-čutni ravni pomembno vlogo v temeljnih družbe-
nih strukturah. Gre za stvarno izkušanje denimo pogubljenosti ali moči,
četudi je človek »zgolj« v odnosu z ekranom mobilnega telefona (Streho-
vec, 2007: 188) ali pa se »dotika« drugega z roko na miški ali sprožilcu.
Stvari torej lahko razumemo kot akterje, ne zgolj kot pasivne objekte. Nečlove-
ški akterji, ki delujejo, kot bi bila v njihovo delovanje vključena namera, volja, se
mešajo s človeškimi in tako oblikujejo mrežo. Materialni objekti postanejo no-
silci družbenih pravil, ki so aplicirana na ljudi in na ta način posegajo v odnose
moči ter nadzorujejo védenje in družbene prakse. To delovanje seveda ni pri-
merljivo z refleksivno zavestjo, ki je značilna za ljudi. Objekti imajo vlogo akter-
ja, toda njihovo delovanje izhaja iz človeškega delovanja, ki jih oblikuje, upora-
blja (Luthar, 2007: S14).
V pričujoči razpravi na konkretnih primerih nasilja in spolnega nasi-
lja v slovenskih osnovnih in srednjih šolah analizirava pomemben, »ak-
tivni« status in vlogo mobilnega telefona in spleta v smislu produkcije sa-
mega dogodka in njegovih razsežnosti v medosebnih odnosih. S te pozici-
je bi se lahko reklo, da ima omenjena »sociologija materialnosti« vrednost
predvsem zato, ker poudarja objektni aspekt družbe (je »objektnosredišč-
na«, prim. ibid.: 11), ne pa, ker bi razumela razmerje med ljudmi in objekti
pri vzdrževanju družbenih oblik na radikalno nov, »bolj resničen« ali bolj
»poglobljen« način. Prej se zdi, da gre za premeno fokusa.
artefaktnega, strojnega razmerja s človeškimi bitji. Za več o tem gl. Haraway, 2000: 127, in nasl.;
Haraway, 1999: 241, in nasl.
