Page 52 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 52
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Kot je razvidno iz pričujočega »popisa« usmeritev in tematik koncep-
tualnega pristopa k antropologiji spola in izobraževanja, ni zabeležiti raz-
lik z aparatom, ki ga uporablja feministično raziskovanje ali, denimo, kri-
tična analiza družbe, kot je aplicirana v študije spolov in feministično re-
fleksijo. Kljub temu pa je treba opozoriti na določen poudarek, ki je videti
domena teh, slednjih področij. Gre za previdnost in refleksivnost v uporabi
pojmovnega aparata in konceptualizacijah ter dekonstruiranjih temeljnih
pojmov in kategorij, kot so spol, ženske/žensko, moški/moško, spolna raz-
lika, subjekt, identiteta, diskurzivno/simbolno. Prav analiza tega nazadnje
navedenega koncepta, koncepta simbolnega, privede tu na področje, ki je
v fokusu najinega raziskovalnega interesa – materialna raven konstrukcij
spolov in sprege spolnosti in nasilja.
Težko bi bilo namreč razviti misel, da se na obravnavanem polju gibljeva
pretežno na ravni (razlage) simbolizacij. Odnosi med ljudmi, znaki/pome-
ni in stvarmi (vključujočimi materialno razsežnost prostora, kot je na pri-
mer razred ali šola) so lahko danes v ločitvi mišljeni samo v obliki sheme;
pri strukturiranju na objektni in simbolni svet v sodobnem družboslov-
ju/humanistiki gre bolj za pripomoček mišljenja kot razumevanje samo. V
tem smislu se velja opredeliti do družboslovne teorije, ki postavlja objek-
te v interpretativno središče (objekti kot osrednji akterji) razumevanja so-
dobnih družb (ta teoretski trend v razlagi novih medijev opisuje B. Luthar,
2007).
Materialne stvari so za družbene vede bodisi v celoti zunanje okolje ali objek-
tivni svet bodisi simbolna artikulacija družbenih razmerij. Tako materialnost
včasih ostaja okolje zunaj subjekta, drugič ljudje stopajo v interakcijo z ločenimi-
mi objekti, ali pa se materialne objekte uporablja kot orodja, ki povečajo člove-
ško instrumentalnost, torej kot akterjev podaljšek (ibid.: S7).
Vloga tehnopredmetov v sodobnem družbeno-kulturnem okolju je bila
s feministične teoretske perspektive raznoliko tematizirana, pomembno je
zlasti razumevanje vitalne spetosti objektov (ne le njihovih pomenov) in
človeškega delovanja ter čutenja (prim. Haraway, 1999).5 Enako zanima-
nje za objekte je zaznati v socioloških študijah kulture. Pripoznano je na
5 Najbolj slaven primer je nedvomno »Kiborški manifest« D. Haraway (1999, v orig. izšel leta
1985), v katerem D. Haraway vpelje kiborga (kiborginjo) kot mejno bitje, križanca med strojem
in organizmom, a hkrati ne kot nekaj (do)končanega, pač pa nekaj, kar se nenehno transformira
in misli na novo. Kiborg je figuracija (ne sicer edina v njenem »kritično-teoretičnem ZOO-ju«,
kot pravi sama), ki zahteva, da razmislimo o vidikih komunikacijskih sistemov, o spajanju organ-
skega in tehnološkega, saj so komunikacijske tehnologije in biotehnologije »odločilna orodja, ki
na novo izdelujejo naša telesa« (Haraway, 1999: 264). A kiborg ne pomeni hkrati kar vsakega
Kot je razvidno iz pričujočega »popisa« usmeritev in tematik koncep-
tualnega pristopa k antropologiji spola in izobraževanja, ni zabeležiti raz-
lik z aparatom, ki ga uporablja feministično raziskovanje ali, denimo, kri-
tična analiza družbe, kot je aplicirana v študije spolov in feministično re-
fleksijo. Kljub temu pa je treba opozoriti na določen poudarek, ki je videti
domena teh, slednjih področij. Gre za previdnost in refleksivnost v uporabi
pojmovnega aparata in konceptualizacijah ter dekonstruiranjih temeljnih
pojmov in kategorij, kot so spol, ženske/žensko, moški/moško, spolna raz-
lika, subjekt, identiteta, diskurzivno/simbolno. Prav analiza tega nazadnje
navedenega koncepta, koncepta simbolnega, privede tu na področje, ki je
v fokusu najinega raziskovalnega interesa – materialna raven konstrukcij
spolov in sprege spolnosti in nasilja.
Težko bi bilo namreč razviti misel, da se na obravnavanem polju gibljeva
pretežno na ravni (razlage) simbolizacij. Odnosi med ljudmi, znaki/pome-
ni in stvarmi (vključujočimi materialno razsežnost prostora, kot je na pri-
mer razred ali šola) so lahko danes v ločitvi mišljeni samo v obliki sheme;
pri strukturiranju na objektni in simbolni svet v sodobnem družboslov-
ju/humanistiki gre bolj za pripomoček mišljenja kot razumevanje samo. V
tem smislu se velja opredeliti do družboslovne teorije, ki postavlja objek-
te v interpretativno središče (objekti kot osrednji akterji) razumevanja so-
dobnih družb (ta teoretski trend v razlagi novih medijev opisuje B. Luthar,
2007).
Materialne stvari so za družbene vede bodisi v celoti zunanje okolje ali objek-
tivni svet bodisi simbolna artikulacija družbenih razmerij. Tako materialnost
včasih ostaja okolje zunaj subjekta, drugič ljudje stopajo v interakcijo z ločenimi-
mi objekti, ali pa se materialne objekte uporablja kot orodja, ki povečajo člove-
ško instrumentalnost, torej kot akterjev podaljšek (ibid.: S7).
Vloga tehnopredmetov v sodobnem družbeno-kulturnem okolju je bila
s feministične teoretske perspektive raznoliko tematizirana, pomembno je
zlasti razumevanje vitalne spetosti objektov (ne le njihovih pomenov) in
človeškega delovanja ter čutenja (prim. Haraway, 1999).5 Enako zanima-
nje za objekte je zaznati v socioloških študijah kulture. Pripoznano je na
5 Najbolj slaven primer je nedvomno »Kiborški manifest« D. Haraway (1999, v orig. izšel leta
1985), v katerem D. Haraway vpelje kiborga (kiborginjo) kot mejno bitje, križanca med strojem
in organizmom, a hkrati ne kot nekaj (do)končanega, pač pa nekaj, kar se nenehno transformira
in misli na novo. Kiborg je figuracija (ne sicer edina v njenem »kritično-teoretičnem ZOO-ju«,
kot pravi sama), ki zahteva, da razmislimo o vidikih komunikacijskih sistemov, o spajanju organ-
skega in tehnološkega, saj so komunikacijske tehnologije in biotehnologije »odločilna orodja, ki
na novo izdelujejo naša telesa« (Haraway, 1999: 264). A kiborg ne pomeni hkrati kar vsakega
